Mihai Eminescu

Mihai Eminescu
Eminescujev portret, posnel Jan Tomas v Pragi leta 1869
Rojstvo	Mihail Eminovici 15. januar 1850({{padleft:1850|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][…] Botoșani[d]
Smrt	15. junij 1889({{padleft:1889|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][4] (39 let) Bukarešta, Kraljevina Romunija[d]
Grob	pokopališče Bellu, Bukarešta
Poklic	pesnik pisatelj novinar
Jezik	romunščina
Državljanstvo	Kneževina Moldavija  Združeni kneževini Moldavije in Vlaške[d]  Kraljevina Romunija[d]
Izobrazba	Univerza na Dunaju Humboldtova univerza v Berlinu
Žanri	poezija, kratke zgodbe
Literarno gibanje	romantika
Pomembnejša dela	Luceafărul, Scrisoarea I
Leta aktivnosti	1866–1883
Partner	Veronica Micle
Sorodniki	Gheorghe Eminovici (oče) Raluca Iurașcu (mati)[5] šest bratov Șerban Nicolae (Nicu) Iorgu Ilie Matei Vasile štiri sestre Ruxandra Maria (Marghioala) Harieta (Henrietta)/Aglae Gheorghe Eminescu (nečak)
Podpis

Mihai Eminescu (pravo ime Mihail Eminovici), romunski pesnik, pisatelj in novinar, * 15. januar 1850, Botoșani, Kneževina Moldavija, † 15. junij 1889, Bukarešta, Kraljevina Romunija.

Velja za največjega romunskega pesnika. S svojimi deli je ustvaril novo šolo romunskega pesništva in močno vplival na romunsko kulturo. Po smrti je bil povzdignjen v simbol naroda in njegove izjemnosti. V času komunizma je bil okoli njega zgrajen kult osebnosti, ki naj bi utemeljil ideologijo vladajočih, njegova simbolna vloga pa se v nekoliko spremenjeni obliki ohranja vse do danes.

Šolanje je začel v kraju Cernăuƫi (sezdaj Črnovice v Ukrajini), nemško-romunskem kulturnem središču. Poezijo je začel objavljati že kot dijak; od leta 1866 je sodeloval z literarno revijo Familia, katere urednik Iosif Vulcan mu je nadel bolj romunsko zveneč psevdonim Eminescu. V času študija na Univerzi na Dunaju (1869–1872) se je vključil v krog literatov društva Junimea iz Iașija, z Dunaja pa je kasneje odšel na Humboldtovo univerzo v Berlinu. V nemško govorečih krajih je prišel pod vpliv nemške filozofije in zahodne književnosti.

Leta 1874 je bil imenovan za šolskega inšpektorja in knjižničarja na Univerzi v Iaşiju, kmalu po tistem pa je prevzel položaj urednika konzervativnega časopisa Timpul. V zgodnjih 1880. letih se je njegovo ustvarjanje končalo zaradi napredovanja duševne motnje. Narava te motnje ni povsem jasna in tudi natančne okoliščine njegove smrti v sanatoriju v Bukarešti ostajajo skrivnost, domnevajo pa, da je k prezgodnji smrti pripomoglo zdravljenje s toksičnim živosrebrovim kloridom po napačni diagnozi sifilisa.

• Constantinescu, Nicolae M. (2014). »Bolile lui Eminescu - adevăr şi mistificare«. Revista de Politica Științei și Scientometrie – Serie Nouă. 3 (3): 242–244.
• Cosmin, Borza (2019). »Decommunizing the national poet : post-1989 reading of Eminescu, Botev, and Petőfi«. Primerjalna književnost. 42 (2). COBISS 69994082. Dokument v dLib.
• »Mihail Eminescu«. Britannica Online. Pridobljeno 16. aprila 2023.
• Mihăilescu, Călin-Andrei (2010). »Mihai Eminescu: The Foundational Truth of a Dual Lyre«. V Cornis-Pope, Marcel; Neubauer, John (ur.). History of the Literary Cultures of East-Central Europe. John Benjamins Publishing. str. 86. ISBN 978-9-027234-58-2.

• Predstavnosti o temi Mihai Eminescu v Wikimedijini zbirki

Ta članek o književniku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

• p
• p
• u