Cerkev sv. Družine, Tepanje
| Cerkev sv. Družine | |
|---|---|
 | |
  Cerkev sv. Družine | |
| 46°20′38.53″N 15°28′27.14″E / 46.3440361°N 15.4742056°E | |
| Kraj | Tepanje |
| Država |  Slovenija |
| Verska skupnost | Rimskokatoliška |
| Patrocinij | Sveta družina |
| Zgodovina | |
| Status | podružnična cerkev |
| Posvečena | 26. november 1972 |
| Bivši škofje | Maksimilijan Držečnik Jožef Smej |
| Arhitektura | |
| Funkcionalno stanje | aktivna |
| Arhitekt | Jože Požauko (1908-1995) |
| Vrsta arhitekture | modernizem |
| Lastnosti | |
| Materiali | opeka, beton |
| Uprava | |
| Župnija | Nadžupnija Slovenske Konjice |
| Dekanija | Slovenske Konjice |
| Nadškofija | Maribor |
| Metropolija | Maribor |
Cerkev sv. Družine v Tepanju je podružnična cerkev Nadžupnije Slovenske Konjice.
Gradnja
[uredi | uredi kodo]Cerkev je bila zgrajena zaradi širitve naselja Tepanje po drugi svetovni vojni. Njeni graditvi so oblasti dolgo nasprotovale. Zaradi nasilnega rušenja kapele ob cesti na pokopališče v Zgornji Pristavi, brez vseh dovoljenj lastnika, pa so predstavniki nadžupnije od oblasti poleg odškodnine za kapelo izposlovali tudi gradbeno dovoljenje za novo cerkev v Tepanju, na lokaciji poleg osnovne šole.[1] Načrte zanjo je izdelal višji gradbeni tehnik Jože Požauko iz Maribora[2], gradnjo je prevzelo konjiško gradbeno podjetje Kongrad, domačini pa so pomagali s prostovoljnim delom. Cerkev je posvetil tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik.
Prenova
[uredi | uredi kodo]
Cerkev je bila na pobudo Antona Ofentavška (častnega občana Slovenskih Konjic) popolnoma obnovljena leta 2002, dobila je nove hrastove klopi, nov marmorni oltar, okna, obnovljena sta bila streha in zvonik, parkirišče, urejena je bila nova dovozna cesta. Obnovljeno cerkev je 20. oktobra 2002 blagoslovil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej.[3]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Ivan Pajk: Konjiška nadžupnija po letu 1918, strani 83,84
- ↑ »Zgodba družine Požauko«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2023. Pridobljeno 3. maja 2022.
- ↑ Aleksandra Boldin (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembe, Levart Jure: Zgodovinski oris nadžupnije Slovenske Konjice (1996-2016). Občina Slovenske Konjice. str. 89. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije (1146-1996), Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. (COBISS)
- Boldin Aleksandra, Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016, Občina Slovenske Konjice (COBISS)
