Melit
| Melit | |
|---|---|
 Melit | |
| Splošno | |
| Kategorija | Mineral |
| Kemijska formula | Al2[C6(COO)6]·16H2O |
| Lastnosti | |
| Barva | Medena do voščeno rumena, rjava do rdečkasta, siva, včasih bela |
| Kristalni sistem | Tetragonalni |
| Razkolnost | Slaba, nerazločna |
| Lom | Školjkast |
| Trdota | 2 - 2,5 |
| Sijaj | Steklast, smolast, masten |
| Barva črte | Bela |
| Prozornost | Prozoren, prosojen |
| Specifična teža | 1,64 |
Melit, medena kromova smola, medeni kamen ali medovec[1] je nenavaden mineral, ki spada med organske spojine. Kemično je aluminijeva sol melitske kisline (aluminijev benzen heksakarboksilat hidrat) s kemijsko formulo Al2C6(COO)6 • 16H2O.[2] Nahajališča melita so povezana z nahajališči lignita, zato se domneva, da je nastal iz rastlinskega gradiva in aluminija iz gline.[3]
Njegovo ime je nastalo iz grške besede μέλ˘ι [melis] – med in se nanaša na njegovo značilno barvo.[4]
Melit je prozoren do prosojen kristal medene barve, ki se lahko obdeluje kot drag kamen. Kristalizira v tetragonalnem kristalnem sistemu kot dobro razvit kristal ali kot brezoblična masa. Je zelo mehak mineral s trdoto 2 – 2,5 po Mohsovi lestvici in majhno specifično težo približno 1,6.[2][3]
Odkrili so ga leta 1789 v Turingiji v Nemčiji, kasneje pa tudi v Rusiji (Nerčinsk, Malovka), Češki republiki (Vernerovice, Korozluky, Valchov) in Madžarski (Tatabánya). V Sloveniji se pojavlja samo melit organskega izvora v rudniku Trbovlje. Glede na redkost pojavljanja v svetu lahko slovenski melit uvrščamo med mineraloške znamenitosti.[5]
Melit nima nobene uporabne vrednosti in je zanimiv samo za znanstvenike in zbiralce.[5]
Sklici
- ↑ Vidrih, R., Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9
- ↑ 2,0 2,1 http://webmineral.com/data/Mellite.shtml Webmineral data
- ↑ 3,0 3,1 http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/mellite.pdf Handbook of Mineralogy
- ↑ http://www.mindat.org/min-2638.html
- ↑ 5,0 5,1 R. Vidrih Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 103.