Hipolit Rimski

Sveti Hipolit mučenec
Prudencijeva legenda: Mučeništvo svetega Hipolita Pariz, 14. stoletje
Začetek papeževanja	217
Konec papeževanja	235
Predhodnik	Natalis
Naslednik	Novacijan
Nasprotnik	Kalist Urban Poncijan.
Redovi
Položaj	2. protipapež
Osebni podatki
Rojstvo	Hipolit cca. 170[1][2][…] Rim
Smrt	235[4][5][…] Sardinija
Pokopan	Bazilika svetega Pavla zunaj obzidja Rim
Narodnost	Grk
Svetništvo
God	rimskokatoliška Cerkev: 13. avgust pravoslavne Cerkve: 30. januar
Svetnik v	rimskokatoliška Cerkev pravoslavne Cerkve anglikanska skupnost luteranci
Kanonizacija	razglašalec predtridentinsko obdobje
Zavetnik	Bibbiena, Italija; zdravje konjev; ječarji; jetniški nadzorniki; zaporniki
Catholic-hierarchy.org

Sveti Hipolit, protipapež, filozof in cerkveni oče, mučenec in svetnik Rimskokatoliške cerkve, * 170 n. št., Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo); † 13. avgust 235, Sardinija.

Hipolit se ni strinjal z odločbo papeža Zefirina, ki pravi: »Odpadli kristjani in drugi veliki grešniki so lahko sprejeti nazaj v Cerkev po opravljeni določeni pokori« in je učil, da trije veliki grehi niso odpustljivi in sicer: prešuštvo, umor in odpad od vere.^[7]

Kalist se je moral boriti proti nekaterim zmotam in krivim naukom ter prenašati tudi Hipolita, ki se je v mladosti sicer zagnano boril zoper eno herezijo, je zaradi svojega rigorizma zapadel v drugo; na koncu življenja pa se je spreobrnil in umrl kot mučenec skupaj s papežem Poncijanom, ki ga je sprejel nazaj v cerkveno občestvo. Hipolit je bil sicer učen teolog, vendar mu je manjkalo ponižnosti. Zato se je dal najprej posvetiti za rimskega škofa in kot takega torej za papeža. Na tem položaju je ostal skoraj vse do svoje smrti za časa treh pravih papežev: Kalista, Urbana in Poncijana.

Hipolit je bil plodovit pisatelj. Njegova najbolj znana stvaritev je Druga evharistična molitev. Po Tridentinskem vesoljnem cerkvenem zboru je bila v rimskem obredu v veljavi samo ena evharistična molitev vse do Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora in sicer sedanja Prva evharistična molitev. Po bogoslužni obnovi Pavla VI. so bile dodane v sveto mašo še tri osrednje evharistične molitve in še nekaj drugih. Avtor druge in tudi najkrajše evharistične molitve ali mašnega kánona je prav Hipolit Rimski. ^[8]

Na Sardiniji se je Poncijan v izgnanstvu na otoku Tavolara 28. septembra 235 odpovedal službi rimskega škofa. Takrat se je odpovedal protipapeštvu tudi Hipolit in se v skupnem hudem trpljenju spravil s Cerkvijo. Oba sta kmalu nato umrla zaradi nečloveških razmer v svinčenih rudnikih in izgnanstvu. Hipolitovo in Poncijanovo truplo so prenesli v Rim in ju v času Fabijana (236-250) pokopali v Kalistovih katakombah.

V Rimskokatoliški cerkvi god 13. avgusta; pravoslavne Cerkve pa slavijo njegov god 30. januarja.

Čeprav je Hipolit imel papeža Zefirina za neizobraženega in neveščega v cerkvenih zadevah, je večina rimskih duhovnikov bila na njegovi strani. Med nastalim preganjanjem je bil vernikom in duhovnikom tolažnik in varuh. V spisu „Octavius” ga njegov sodobnik Minucius Felix poveličuje kot dobrega in sposobnega papeža.^[9]

Večkrat so Hipolita Rimskega zamenjali z istoimenim svetnikom Hipolitom Portovskim iz Porta v Italiji, ki pa goduje 22. avgusta in je zato koledarska reforma 1969. leta postavila stvari na pravo mesto.^[10]

• S. Čuk, Svetnik za vsak dan I-II Ognjišče Koper 1999.
• M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
• Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
• Zgodovina krščanstva. Prevod: Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6. (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
• Rimski misal, kakor ga je naročil prenoviti Drugi vatikanski cerkveni zbor in ga je razglasil papež Pavel VI. Slovenska škofovska liturgična komisija, Ljubljana 1975.

• F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
• A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
• A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
• F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

• seznam protipapežev
• seznam svetnikov
• seznam filozofov

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Hipolit Rimski.