[go: up one dir, main page]
More Web Proxy on the site http://driver.im/Pojdi na vsebino

Enheduana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Enheduana
Portret
Enheduanin disk
Rojstvo23. stoletje pr. n. št.
Akadsko kraljestvo
Smrt23. stoletje pr. n. št.
Ur
DržavljanstvoAkadsko kraljestvo
Poklicpesnica, pisateljica, duhovnica, filozofinja
Poznan po• Hvalnice sumerskih templjev
• Hvalnica Inani ali Nin-Me-Šar-Ra
StaršiSargon Akadski
Tašlultum
Enheduana, hči Sargona Akadskega, okoli 2300 pr. n. št.[1]

Enheduana (sumersko 𒂗𒃶𒌌𒀭𒈾,[2] prečrkovano kot Enheduana, En-hedu-ana ali drugače,[3] je bila najstarejša znana pesnica z dokumentiranim imenom, ki je ustvarjala od okoli 2285–2250 pr. n. št.[4] Bila je visoka svečenica boginje Inane in boga lune Nane (Sin). Živela je v sumerski mestni državi Ur.[5]

Enheduanina dela, ki so zagotovo pripisana njej, vključujejo več osebnih molitev k Inani in zbirko hvalospevov, znanih kot "Hvalnice sumerskih templjev". Njej se pripisujejo tudi druga besedila.[6] Enheduana se zato šteje za prvo po imenu znano avtorico v svetovni zgodovini.[7]

Bila je prva znana ženska z naslovom EN, ki je imel velik politični pomen in so ga pogosto imele kraljeve hčere.[8] Naslov ji je podelil njen oče, kralj Sargon Akadski. Njena mati je bila verjetno kraljica Tašlultum.[9][10] Za vrhovno svečenico je bila imenovana, da bi očetu zagotovila oblast na jugu njegovega kraljestva, kjer je bilo mesto Ur.[11]

Položaj vrhovne svečenice je obdržala tudi med vladavino svojega brata Rimuša, ko se je zapletla v neke politične nemire pa je bila izgnana in nato ponovno imenovana za vrhovno svečenico. Njen izgon iz Ura in vrnitev na prejšnji položaj [11] je natančno opisan v njeni "Hvanici Inani" ali "Nin-Me-Šar-Ra".[12] Besedilo je sorodno "Prekletstvu Akada"[13] v katerem Naram-Sina, pod katerim je morda služila tudi Enheduanna, preganja in izganja bog Enlil. Enheduana je tudi po smrti ostala v spominu kot pomembne oseba in morda celo dosegla polbožanski status.[14]

Ozadje in arheološko odkritje

[uredi | uredi kodo]

Leta 1927 je britanski arheolog Leonard Woolley med izkopavanjem v Uru odkril Enheduanin disk iz kalcita.[15] Na disku je bila tudi njena podoba, ki poudarja njen pomen. Woolley je odkril tudi tempeljski kompleks, v katerem je bila pokopana,[16] in odkritje objavil v povzetku svojih "Izkopavanj v Uru".[17] Enheduanin pomen je bil na splošno priznan šele potem, ko je Adam Falkenstein leta 1958 objavil znanstveni članek "Enhedu'anna, hčerka Sargona Akadskega".[18] Sledila je Hallojeva in Van Dijkova objava prvih prevodov in razprav leta 1968.[19]

Arheološki in pisni dokazi

[uredi | uredi kodo]
Sodobna rekonstrukcija Velikega zigurata v Uru; pred njim so ruševine tempeljskega kompleksa Giparu, v katerem je živela in bila pokopana Enheduana

Enheduana je dobro znana iz arheoloških in pisnih virov. Njeno ime je na dveh pečatih iz sargonskega obdobja, ki sta pripadala njenim služabnikom. Odkrita sta bila na kraljevem pokopališču v Uru.[16][20][21][22] V Uru so bili odkriti tudi disk iz alabastra z njenim imenom ter njen kip in kip svečenice Enanatume. Kipa sta bila iz odkrita v arheološkem sloju Isin-Larsa (okoli 2000–1800 pr. n. št.).[23]

Prepise Enheduaninih del, med njimi tudi take, ki so nastali več sto let po njeni smrti, so odkrili v Nipurju, Uru in morda poleg kraljevih zapisov v Lagašu. Prepisi kažejo, da so bila njena dela zelo cenjena, morda enako kot napisi kraljev.[24]

Literarno delo

[uredi | uredi kodo]
Akadski valjasti pečat s podobo Inane, okoli 2334–2154 pr. n. št.

Enheduanna je napisala 42 hvalnic, naslovljenih na templje po Sumeriji in Akadu, vključno z Eridujem, Siparjem in Ešnuno.[25] Besedila so rekonstruirana s 37 glinastih tablic iz Ura in Nipurja, ki večinoma izvirajo iz obdobja Ur III in Stare Babilonije.[26] Zbirka je splošno znana kot "Hvalnice sumerskih templjev". Tempeljske hvalnice so bile prva tovrstna zbirka. Enheduana v njih navaja: "Kralj moj, ustvarjeno je nekaj, česar ni ustvaril še nihče".[27] Prepisi hvalnic kažejo, da so bile zelo cenjene in v rabi še dolgo po njeni smrti.

Med njena druga slavna dela spada "Hvalnica Inani" ali "Nin-Me-Sar-Ra",[28] v kateri opisuje svojo osebno predanost boginji in svoj izgon iz Ura. Njene pesnitve so imele pomembno vlogo pri utrjevanju sinkretizma med Inano in akadsko boginjo Ištar.[29]

Enheduanina dela so odprla vprašanje pismenosti žensk v starodavni Mezopotamiji. Znano je, da so razen nje tudi druge žene vladarjev naročale ali morda pisale poezijo,[30] Boginja Nindaba pa je delovala kot pisarka. Gwendolyn Leick ugotavlja, da "opisni epiteti mezopotamskih boginj do neke mere razkrivajo kulturno dojemanja žensk in njihovo vlogo v starodavni družbi".[31]

Večina prevodov Enheduaninih del je dostopna v Electronic Text Corpus of Sumerian Literature.

Seznam del

[uredi | uredi kodo]
  • Nin-me-šara, "Hvalnica Inani", 153 vrstic, prevod in objava Hallo in van Dijk (1968),[32] za njima Annette Zgoll (1997, nemščina). Prvih 65 vrstic je naslovljenih na Inano in vsebuje seznam njenih epitet in primerjavo z Anujem, vrhovnim bogom mezopotamskega panteona. V nadaljevanju besedila Enheduana piše v prvi osebi in izraže svoje razočaranje nad izgonom iz templja, Ura in Uruka in prosi Inano za posredovanje. V vrsticah 122-135 recitira Inanine božanske atribute.
  • In-nin ša-gur-ra (imenovan po napisu), 274 (nepopolnih) vrstic. Besedilo z 29 fragmentov je objavil Sjöberg (1976).
  • In-nin me-huš-a, "Inana and Ebih", prvi prevod Limet (1969).
  • Tempeljske hvalnice, uredila Sjöberg and Bergmann (1969): 42 različno dolgih hvalnic, naslovljenih na templje.
  • Hvalnica Inani, uredil Westenholz.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »CDLI-Archival View«. cdli.ucla.edu.
  2. ↑ Reallexikon der Assyriologie,v. 2, B–E, 1938, str. 373.
  3. ↑ "En HeduAnna (EnHedu'Anna) philosopher of Iraq – 2354 BCE". Women-philosophers dot com. Arhivirano iz izvirnika 9. februarja 2013.
  4. ↑ Binkley, Roberta (1998). Biography of Enheduanna, Priestess of Inanna. University of Pennsylvania Museum. Arhivirano iz izvirnika 12. decembra2009. Pridobljeno 19. septembra 2005.
  5. ↑ Jeremy Black, Anthony Green (1992). "Nanna-Suen". Gods, Demons, and Symbols of Ancient Mesopotamia: An Illustrated Dictionary. str. 134. ISBN 0-292-70794-0).
  6. ↑ Hallo in Van Dijk 1968, str. 3.
  7. ↑ Robert Binkley (2004). Reading the Ancient Figure of Enheduanna. Rhetoric before and beyond the Greeks. SUNY Press. str. 47. ISBN 9780791460993.
  8. ↑ J. Renger (1967). "Untersuchungen zum Priestertum in der altbabylonischen Zeit". Zeitschrift für Assyriologie und vorderasiatische Archäologie, 58: 118.
  9. ↑ Elisabeth Meier Tetlow (2004). Women, Crime, and Punishment in Ancient Law and Society: The ancient Near East. Continuum International Publishing Group. ISBN 978-0-8264-1628-5. Pridobljeno 29. julija 2011.
  10. ↑ Michael Roaf (1992). Mesopotamia and the ancient Near East. Stonehenge Press. ISBN 978-0-86706-681-4. Pridobljeno 29. julija 2011.
  11. ↑ 11,0 11,1 Franke, str. 831.
  12. ↑ ETCSL translation: t.4.07.2.
  13. ↑ ETCSL translation: t.2.1.5.
  14. ↑ Hallo in Van Dijk 1968, str. 5.
  15. ↑ Mark, Joshua J. Enheduanna. Ancient History Encyclopedia, 24. marec 2014. Pridobljeno 25. junija 2017.
  16. ↑ 16,0 16,1 Woolley, Leonard. Ur Excavations II: The royal cemetery: a report on the pre-dynastic and Sargonid graves excavated between 1926 and 1931. For the Trustees of the two Museums by the Oxford University Press, Oxford, 1934. str. 312, 334–335 in 358.
  17. ↑ Woolley, C.L. Excavations at Ur. str. 115.
  18. ↑ A. Falkenstein. "Enhedu'anna, Die Tochter Sargons von Akkade". Revue d'Assyriologie et d'archéologie orientale, 52 (2, 1958): 129–131 (nemščina). JSTOR link. Pridobljeno 25. junija 2017.
  19. ↑ Hallo, William W., Van Dijk, J.J.A. The Exaltation of Inanna. Yale University Press (1968).
  20. ↑ Gadd, C. J. in drugi. Ur Excavations Texts I – Royal Inscriptions. Trustees of the British Museum and of the Museum of the University of Pennsylvania, London, 1928.
  21. ↑ "CDLI-Found Texts". cdli.ucla.edu.
  22. ↑ "CDLI-Archival View". cdli.ucla.edu.
  23. ↑ Weadock, P. (1975). "The Giparu at Ur". Iraq 37 (2): 101–128.
  24. ↑ Westenholz 1989, str. 540.
  25. ↑ Sjoberg, A. W., Bergman, S.J (1969). The Collection of Sumerian Temple Hymns. J.J Augustin Publisher, New York. str. 5.
  26. ↑ Sjöberg in Bergman 1969, str 6–7.
  27. ↑ ETCSL translation: t.4.80.1, line 543–544.
  28. ↑ Angelfire description.
  29. ↑ Collins, Paul (1994). "The Sumerian Goddess Inanna (3400–2200 BC) ". UCL. Papers of from the Institute of Archaeology, 5: 110–111.
  30. ↑ Leick, Gwendolyn. Sex and Eroticism in Mesopotamian Literature. Routledge, London, 1994. str. 112, 116.
  31. ↑ Leick, Gwendolyn. Sex and Eroticism in Mesopotamian Literature. Routledge, London, 1994. str. 65.
  32. ↑ Hallo, William W. and Van Dijk, J.J.A., The Exaltation of Inanna, Yale University Press (1968).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Enheduana&oldid=6258479«