Apulija

Regione Puglia
Italijanska dežela Apulija

Glavno mesto	Bari
Pokrajine	Bari, Barletta-Andria-Trani, Brindisi, Foggia, Lecce, Taranto
Občine	Seznam 258 občin
Površina	19.362 km²
Prebivalstvo	4.091.259 (31.12.2010)
Gostota	211

Apulija (v italijanskem izvirniku Puglia [pùlja] ali tudi Puglie [pùlje]) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželo Molize, na zahodu s Kampanijo in Bazilikato, na jugu z Jonskim morjem in na vzhodu in severu z Jadranskim morjem. Deli se na šest pokrajin: Bari (41 občin), Barletta-Andria-Trani (10 občin), Brindisi (20 občin), Foggia (64 občin), Lecce (97 občin), Taranto (29 občin). Spadajo v Apulijo tudi Tremitsko otočje v Jadranskem morju in Otok sv. Andreja ter Keradsko otočje v Jonskem morju.

Apulija je ravninska (53%) in gričevnata (45%) dežela. Edine gore so relativno skromne vzpetine Predapeninov (1151 m) in Garganskega polotoka (1145 m). Prav tako skromno je tudi vodno bogastvo. Edina večja reka je Ofanto in edino jezero s pitno vodo je Occhito, zaradi česar je vsa dežela večkrat v hudi stiski zaradi pomanjkanja vode.

Gričevnati predel, ki ne doseže 700 m nadmorske višine, se imenuje Murge (izg. Murdže). kar izhaja iz latinskega murex in pomeni ostro skalo. Področje je namreč izrazito kraško, z jamami (Castellana, Putignano) in drugimi kraškimi pojavi. V globini je prepredeno s podzemnimi vodami, a njih črpanje je mogoče le iz manjših stranskih žil, ki so dosegljive z vodnjaki. Zanimivo je, da se tod kraško polje imenuje pulo, kar domačini povezujejo z Apuli, prvotnimi prebivalci teh krajev. Ravninski del Apulije se deli na tri ločena ozemlja: Tavoliere, kotlina mesta Bari in Salento. Tavoliere je po Padski nižini največja italijanska ravnina, saj zajema preko 3000 km² površine. Geologi so mnenja, da gre za predzgodovinsko morsko dno. Danes je ozemlje intenzivno obdelano, a do nedavnega je bil to le ogromen zimski pašnik za drobnico, ki se je poleti selila v Apenine (takoimenovana transumanca). - Obalna ravnina, v kateri leži mesto Bari, ni tako obširna, a je pomembna, v kolikor je prav njena položna lega in lahka dostopnost pripomogla k razvoju mesta. Za mesto Bari se predvideva, da se bo razširilo preko vse kotline, zato bo med prvimi italijanskimi metropolami. - Salento je "peta Italije", valovita planota, ki jo od treh strani obdaja morje. Razlikuje se od prejšnjih dveh predvsem po geološkem sestavu tal in po različni kulturni tradiciji prebivalstva.

V obalnem pasu je podnebje sredozemsko, poletja so suha in vroča, zime pa deževne in vetrovne. V notranjosti je podnebje kontinentalno, posebno v Predapeninih in na Garganu so zime ostre in rado sneži. V severnih pokrajinah Apulije redko dežuje, ker se vlažni vetrovi, ki prihajajo iz vzhoda, izčrpajo že bolj na severu, na abruški obali, medtem ko vetrovi iz Atlantika oddajo vlago na zapadni obali Italije in se potem pojavijo v Apuliji že čisto suhi. Nasprotno pa samo nekoliko južnejši atlantski vetrovi. ki sicer tudi najprej dosežejo zapadno Italijo, ob prehodu Jonskega morja spet pridobijo dovolj vlage, da prinašajo zadostno količino padavin južnim pokrajinam Apulije.

Kot pričajo številne izkopanine, je bila Apulija gosto naseljena že v predzgodovini, predvsem okolica današnjega mesta Foggia. V zgodovinski dobi so tod bivala razna plemena (Davni, Japigi), pa tudi grške kolonije, od katerih je bila najvažnejša na ozemlju današnjega mesta Taranto. V rimskem imperiju se je dežela obogatila, saj je preko njenih pristanišč potekala glavna trgovska pot do vzhoda. Po padcu Vzhodnega cesarstva so bila prav pristanišča tarča Bizantincev, Langobardov in Frankov. Domačinom so tedaj nudili zavezništvo Normani, ki so sicer premagali nasprotnike, a pozneje zasegli vso deželo. Po zatonu normanske nadoblasti se je dežela razdrobila na med seboj sovražna mesta, ki jih je spet združil Friderik II. Po njegovi smrti so prišli na oblast Angiò in nato Aragonci in apulijska mesta so se spet skušala osamosvojiti, a zaradi turških vpadov (1470-1480) jim to ni uspelo. Medtem ko je v času Normanske in nato Friderikove oblasti dežela doživljala pravi razcvet gospodarstva in umetnosti, je pod Španci popolnoma propadla in obubožala. V to obdobje sega začetek politične premoči veleposestnikov, ki je v poznejših časih pogojevala vsak razvoj dežele. Tako je pod Bourboni res povsod vladal mir, a to je bila le politična in gospodarska statičnost, ki je te kraje potisnila spet nazaj v srednji vek. Pojavila so se razna reakcionarna gibanja, od katerih je najbolj znana karbonerija.

Zedinjenje z ostalo Italijo ni prineslo Apuliji blaginje. Pred plebiscitom (275.836 glasov za zedinjenje, 1988 glasov proti) je bila obljubljena porazdelitev državnih in cerkvenih posesti med prebivalce, a seveda se to ni zgodilo. Zato je prišlo do prave kmečke vstaje, ki se je zaključila z razlastitvijo nekaterih državnih in cerkvenih posesti. Jedro upornikov so bili lokalni razbojniki, ki so še iz časa prvih veleposestnikov "ščitili ljudstvo pred gospodarji" in ki še danes niso popolnoma izumrli. Toda novo stanje ni dosti pomagalo, ker je zemlja prišla v last neizkušenih ljudi, ki je niso znali ne upravljati ne obdelovati.

Leta 2002 sta 31.oktobra in 1. novembra zadela pokrajino dva potresna sunka osme stopnje Merkalijeve lestvice. Povzročila sta smrt 28 oseb in ogromno gmotno škodo.

Državni posegi so v preteklem stoletju na razne načine vplivali na zaostalo apulijsko gospodarstvo. Fašizem je skušal izboljšati zemljiške in trgovinske pogoje, zato je bila izvršena obširna bonifikacija in je bilo dograjeno pristanišče v Bariju. Republika je uvedla industrijski razvoj in predvsem socialne infrastrukture, kot na primer veliki apulijski vodovod. Osrednji predel Apulije, Tavoliere, je bil do dvajsetega stoletja pašnik za več kot štiri milijone ovac, a danes v vsej deželi ni več kot 800 tisoč glav drobnice. Vsled bonifikacije in modernejšega kmetovanja so se pašniki spremenili v žitna polja. V ostalih predelih Apulije se poleg žita pridelujejo povrtnine, predvsem pa oljka (50 milijonov dreves) in vinska trta, v okolici Barija mandeljni. Pomembna sta tudi ribolov in ribogojstvo: v samem Tarantu je zaposlenih več kot 1300 oseb pri gojenju klapavic (mytilus galloprovincialis).

Industrija se do zadnjih desetletij ni preveč obnesla; osredotočena je bila v Tarantu in Bariju brez zadostnih povezav z ostalimi predeli dežele, Šele proti koncu stoletja je dobila pravi zagon in je trenutno v pospešenem razvoju na raznih področjih. Istočasno se je ekonomija izredno razvila na terciarnem sektorju, predvsem s pristaniškimi uslugami in turizmom.

• Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986
• Istituto Nazionale di Statistica ISTAT

Predloga:Link FA