Seznam francoskih vladarjev

Glavni članek: Karolingi.

Karolingi so bili frankovska plemiška družina s poreklom iz klanov Arnulfingov in Pipinidov iz 7. stoletja našega štetja. Družina je svojo moč utrdila v 8. stoletju, ko sta položaja majordoma in duxa et princepsa Francorum postala dedna. Karolingi so s tem postali najvišja oblast za merovinškimi kralji. Dinastija je dobila ime po Karlu Martelu, enem od dvornih majordomov, čigar sin Pipin Mali je leta 751 vrgel Merovinge s prestola in bil s soglasjem papeštva in aristokracije okronan za kralja Frankov.^[1] Pod Karlom Velikim (vladal 768–814) se je Frankovsko kraljestvo razširilo globoko v Srednjo Evropo ter osvojilo Italijo in večino sodobne Nemčije. Papež je Karla Velikega okronal tudi za "cesarja Rimljanov". Naslov so sčasoma prevzeli nemški vladarji Svetega rimskega cesarstva.

Karla Velikega je nasledil njegov sin Ludvik Pobožni (vladal 814–840), ki je sčasoma razdelil kraljestvo med svoje sinove. Njegovi smrti je sledila tri leta trajajoča državljanska vojna, ki se je končala z Verdunsko pogodbo, ki je Frankovsko razdelila na tri kraljestva, od katerih je bilo Srednjefrankovsko kratkotrajno. Moderna Francija se je razvila iz Zahodne Frankovske, medtem ko je Vzhodna Frankovska postala Sveto rimsko cesarstvo in kasneje Nemčija. V tem času sta vzhodni in zahodni del države že razvila različna jezika in kulturi. ^[2][3]

Portret	Ime	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Karel Plešasti[a]	ok. 10. avgust 843[i] – 6. oktober 877	Sin Ludvika Pobožnega in vnuk Karla Velikega. Priznan za kralja po podpisu Verdunske pogodbe.	* 13. junij 823, † 6. oktober 877. Od leta 838 kralj Akvitanije. Za božič 875 kronan za cesarja Rimljanov. Umrl naravne smrti[4]
	Ludvik Jecljavi[b]	6. oktober 877 – 10.april 879	Sin Karla Plešastega.	* 1. november 846, † 10. april 879. Od leta 867 kralj Akvitanije. Umrl naravne smrti.[5]
	Ludvik III.	10. april 879[ii] – 5. avgust 882	Sin Ludvika Jecljavega.	* 863, † 5. avgust 882[c] (aged 19) Vladal na severu. Umrl, ko je med jezdenjem z glavo udaril v preklado.[11]
	Karlman II.	10. april 879[iii] – 6. december 884.	Sin Ludvika Jecljavega.	* 866, † 6. december 884[d] Vladal na jugu. umrl, potem ko ga je pomotoma zabodel njegov služabnik.[15]
	Karel Debeli[e]	12. december 884[iv] – 11. november 887[f]	Sin Ludvika II. Nemškega, kralja Vzhodne Frankovske, in vnuk Ludvika Pobožnega.	* 839[g] – † 13. januar 888 Od leta 876 kralj Vzhodne Frankovske. Za cesarja Svetega rimskega cesarstva kronan leta 881. Zadnji vladar, ki je vladal na celem frankovskem ozemlju. Plemstvo ga je odstavilo, kasneje pa je umrl naravne smrti.[21]

Glavni članek: Robertinci.

Portret	Ime	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Odo Eudes ali Odon	29. februar 888[v] – 3. januar 898	Sin Roberta Močnega. Za kralja so ga izvolili plemiči po odstaviti Francoski plemiči so ga po odstavitvi Karla Debelega. Sprva sta mu nasprotovala Gvido III. Spoletski in Ranulf II. Akvitanski.	* ok. 858, † 3. januar 898[h] Obranil Pariz pred Vikingi. Umrl naravne smrti.[26]

Portret	Ime	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Karel Preprosti	3. januar 898[vi] – 29. junij 922	Karel je bil posmrtni sin Ludvika Jecljavega in bil razglašen za kralja januarja 893 kot Odov nasprotnik.	* 17. september 879, † 7. oktober 929 Robertovi sledilci so ga odstavili. Kasneje ga je Herbert II., grof Vermandoisa, aretiral. V ujetništvu je umrl.[27]

Portret	Ime	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Robert I.	29. junij 922[vii]– 15. junij 923	Bil je sin Roberta Močnega in Odov mlajši brat.	* 865, † 15. junij 923 Ubit v bitki pri Soissonsu proti Karlu Preprostemu. Bil je edini frankovski kralj, ki je umrl v bitki.[29]

Glavni članek: Bosonidi.

Portret	Ime	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Rudolf Rodolphe ali Raoul	15. junij 923[viii]– 14. januar 936	Sin vojvode Riharda Burgundskega in zet Roberta I.	Od leta 921 vojvoda Burgundije. Umrl zaradi bolezni po stalnih vojnah z Vikingi. V korist Henrika I. Nemškega je izgubil Lotaringijo in Loreno.[30]

Portret	Ime	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Ludvik Prekomorski	19. junij[ix] – 10. september 954	Sin Karla Preprostega, poklican v Francijo iz izgnanstva v Angliji.	* 921, † 10. september 954 Umrl po padcu s konja.[31]
	Lotar Lothaire	10. september 954[x] – 2. marec 986	Sin Ludvika IV.	* 941, † 2. marec 986 Umrl naravne smrti.[32]
	Ludvik V.	2. marec 986[xi] – 22. maj 987	Lotarjev sin.	* 967, † 22. maj 987[i] Umrl v nesreči na lovu.[34]

Glavni članek: Kapetingi.

Dinastija Kapetov je poimenovana po Robertincu Hugu Capetu, frankovskemu vojvodi, ki je bil leta 987 izvoljen za kralja. Razen Napoleona in njegovih potomcev so bili vsi francoski monarhi potomci Huga Capeta po moški liniji. Neposredni Capetovi potomci po očetovi liniji so vladali do 14. stoletja, potem pa je prestol prešel v hišo Valois, kadetsko vejo Kapetingov, ki je izhajala iz Filipa III. Prehodu je nasprotoval angleški kralj Edvard III. Plantagenet, ki se je prek svoje francoske matere Izabele razglasil za zakonitega kralja Francije. Začela se je stoletna vojna za oblast, v kateri je bil angleški kralj Henrik VI. nekaj časa delno priznan kot kralj Francije.

Linija Valoijcev je izumrla med francoskimi verskimi vojnami v poznem 16. stoletju. Nasledila jo je daljna sorodstvena hiša Bourbonov, potomcev Kapetinga Ludvika IX. Bourboni so vladali Franciji do odstavitve v francoski revoluciji, po padcu Napoleona pa so ponovno prišli na prestol. Zadnji Kapet, ki je vladal, je bil Ludvik Filip I., kralj Julijske monarhije (1830–1848), član kadetske hiše Burbonsko-Orléanskih.

Kapetova hiša se običajno imenuje Neposredni Kapetingi.

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Hugo Capet Hugues[j]		1. junij 987[xii] – 24. oktober 996	Capeta je za kralja izvolilo frankovsko plemstvo. Bil je sin Huga Velikega in vnuk Roberta I.[k]	* ok. 940, † 24. oktober 996 Od leta 956 vojvoda Frankov. Umrl naravne smrti.[38]
	Robert Pobožni		24. oktober 996[xiii] – 20. julij 1031	Edini sina Huga Capeta.	* ok. 970, † 20. julij 1031 Poročen trikrat in zato izobčen iz katoliške cerkve. Priključil vojvodino Burgundijo.[39]
	Hugo Veliki (mlajši kralj)[l]		19. junij 1017 – 17. september 1025 (pod Robertom II.)	Sin Roberta II.	* ok. 1007, † 17. september 1025[40]
	Henrik I. Henri		20. julij 1031[xiv] – 4. avugust 1060	Sin Roberta II.	* ok. 1005, † 4. avgust 1060 Njegovo vladavino so zaznamovali notranji spori s fevdalnimi gospodi.[41]
	Filip Zaljubljeni Philippe		4. avgust 1060[xv] – 29. julij 1108	Sin Henrika I.	* 1052, † 29. julij 1108 Do leta 1066 vladal pod regentstvom Ane Kijevske in Balduina V., grofa Flandrije.[42]
	Ludvik Debeli		29. julij 1108[xvi] – 1. avgust 1137	Sin Filipa I.	* 1081, † 1. avgust 1137 Njegova vladavina je prispevala k centralizaciji kraljeve oblasti. Prvi kralj, ki se je v anglo-francoskih vojnah vojskoval proti Angležem.[43]
	Filip (mlajši kralj)[l]		14. april 1129 – 13. okctober 1131 (pod Ludvikom VI.)	Sin Ludvika VI.	* 29. avgust 1116, † 13. oktober 1131[44]
	Ludvik Mladi		1. avugust 1137[xvii] – 18. september 1180	Sin Ludvika VI.	* 1120, † 18. september 1180 Znan po rivalstvu s Henrikom II. Angleškim in vojaških pohodih med drugo križarsko vojno. [45]
	Filip II. Avgust Philippe Auguste		18. september 1180[xviii]– 14. julij 1223	Sin Ludvika VII.	* 21. avgust 1165, † 14. julij 1223 Velja za enega največjih francoskih vladarjev. Prvi monarh, ki se je naslavljal "Kralj Francije".[46]
	Ludvik VIII. Lev		14. julij 1223[xix]– 8. nNovember 1226	Sin Filipa II.	* 5. september 1187, † 8. november 1226 Leta 1216 razglašen za kraja Anglije, čemur je sledila neuspela invazija na Anglijo.[47]
	Ludvik IX. Sveti		8. november 1226[xx]– 25. avgust 1270	Sin Ludvika VIIII.	* 25. april 1214, † 25. avgust 1270 Do leta 1234 vladal pod regentstvom Blanke Kastiljske. Umrl v osmi križarski vojni. Edini francoski vladar, ki ga je katoliška cerkev razglasila za svetnika.[48]
	Filip III. Drzni Philippe		* 25. avgust 1270[xxi]– 5. oktober 1285	Sin Ludvika IX.	* 3. april 1245, † 5. oktober 1285 Zelo razširil francoski vpliv v Evropi. Umrl zaradi vročice.[49]
	Filip IV. Pošteni Philippe		5. oktober 1285[xxii] – 29. november 1314	Sin Filipa III.	* 1268, † 29. november 1314 Od 16. avgusta 1284 po poroki z Ivano Navarsko kralj Navare kot Filip I. Znan po svojih sporih z rimskimi papeži in utrditvi kraljeve oblasti, ki je pripomogla k zmanjšanju vpliva fevdalne gospode.[50]
	Ludvik X. Prepirljivi		29. november 1314[xxiii]– 5. junij 1316	Sin Filipa IV.	* 3. oktober 1289, † 5. junij 1316 Od 2. aprila 1305 kralj Navare kot Ludvik I. Njegovo kratko vladavino so zaznamovali konflikti s plemstvom.[51]
	Ivan I. Posmrtni Jean		15.–19. november 1316	Posmrtni sin Ludvika X.	Kot kralj je živel samo štiri dni. Najmlajši in najkrajše vladajoči monarh v ftrancoski zgodovini.[m]
	Filip V. Visoki Philippe		20. november 1316[xxiv]– 3. januar 1322	Sin Filipa IV. in stric Ivana I.	* 1293/1294, † 3. januar 1322 Kralj Navare kot Filip II. Umrl brez moškega potomca.[56]
	Karel IV. Pošteni		3. januar 1322[xxv]– 1. februar 1328	Sin Filipa IV. in mlajši brat Filipa V.	* 1294, † 1. februar 1328 Kralj Navare kot Karel I. Umrl brez moškega potomca, s čimer se je končala neposredna linija Kapetingov.[57]

S smrtjo Karla IV. se je začela stoletna vojna za francoski prestol med hišama Valois in Plantagenet. Zahtevo Plantagenetov je za njimi prevzela njihova kadetska veja Lancaster. Valoijci so zahtevali pravico do dedovanja po moški primogenituri, skladno s starodavnim zakonikom Salijskih Frankov (Lex Salica), saj so imeli najbližjo izključno moško linijo do umrlega francoskega kralja. Izhajali so iz Karla, grofa Valoisa, tretjega sina Filipa III. Plantageneti so svojo trditev utemeljevali s tem, da so najbližji sorodniki francoskega kralja Edvarda III. Angleškega, ki je bil po materi Izabeli vnuk Filipa IV.

V stoletni vojni so bili Valoijci na koncu uspešnejši in francosko zgodovinopisje njihove vladarje šteje za zakonite kralje. De iure je po Troyskem sporazumu, ki je bila podlaga za nadaljnje angleške zahteve po francoskem prestolu do leta 1801, franciji vladal Plantagenet Henrik VI. Valoijci so v Franciji vladali do izumrtje linije leta 1589 v ozadju francoskih verskih vojn.

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Filip VI. Srečni Philippe		1. april 1328[xxvi] – 22. avgust 1350	Sin Karla, grofa Valoisa, vnuk Filipa III. in bratranec Karla IV.	* 1293, † 22. avugust 1350 Med njegovim vladanjem so dominirali spori za nasledstvo, ki so privedli do stoletne vojne.[58]
	Ivan II. Dobri Jean		22. avugust 1350[xxvii] – 8. april 1364	Sin Filipa VI.	* april 1319, [o] † 8. april 1364 V bitki pri Poitiersu so ga Angleži ujeli in ga prisilili v podpis niza ponižujočih sporazumov.[59]
	Karel V. Modri		8. april 1364[xxviii]– 16. september 1380	Sin Ivana II., 16. julija 1349 imenovan za kronskega princa.	* 21. januar 1337, † 16. september 1380 Njegovo vladavino je zaznamoval notranji boj proti fevdalcem.[60]
	Karel VI. Nori ali Ljubljeni		16. september 1380[xxix]– 21. oktober 1422	Sin Karla V.	* 3. december 1368, † 21. oktober 1422 Do leta 1388 vladal pod regentstvom svojih stricev.Dolgo trpel za duševno boleznijo, preden je umrl naravne smrti.[61]
	Henrik VI. Angleški (tožnik)		21. oktober 1422[xxx]– 19. oktober 1453[p] (sporen; 31 let)	Po materini strani vnuk Karla VI., priznan za naslednika s sporazumov v Troyesu 21. maja 1420.	* 6. december 1421, † 21. maj 1471 Kralj Anglije od 1. septembra 1422. Do leta 1437 vladal pod več regenti.[62]
	Karel VII. Zmagoviti ali Dobri		21. oktober 1422[xxxi] – 22. julij 1461	Sin Karla VI. in stric Henrika VI. Angleškega. Aprila 1417 imenovan za kronskega princa Francije.	* 22. februar 1403, † 22. julij 1461 Med njegovim vladanjem se je končala stoletna vojna.[63]
	Ludvik XI. Preudarni ali Univerzalni pajek		22. julij 1461[xxxii] – 30. avgust 1483	Sin Karla VII.	* 3. julij 1423, † 30. avgust 1483 Njegovo vladanje je okrepilo in razširilo kraljevo moč. Vzdevek Univerzalni pajek je dobil zaradi številnih spletk med njegovo vladavino.[64]
	Karel VIII. Prijazni		30. avgust 1483[xxxiii] – 7. april 1498	Sin Ludvika XI.	* 30. junij 1470, † 7. april 1498 Do leta 1492 vladal pod regentstvom svoje sestre Ane. Začel dolge in neuspešne italijanske vojne. Umrl po udarcu z glavo v preklado.[65]

Portret	Ime	Grb	Vladanja	Nasledstvo	Podrobnosti
	Ludvik XIII. Oče naroda		7. april 1498[xxxiv] – 1. januar 1515	Pravnuk Karla V. Drugi bratranec in v prvem zakonu zet Ludvika XI.	* 27. junij 1462, † 1. januar 1515 Za nekaj časa okupiral Neapeljsko kraljestvo in Milansko vojvodino.[66]

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Franc I. François		1. januar 1515[xxxv] – 31. marec 1547	Prapravnuk Karla V. Prvi bratranec in v prvem zakonu zet Ludvika XII.	* 12. september 1494, † 31. marec 1547 Renesančni pokrovitelj umetnosti in učenosti. Umrl zaradi vročice.[67]
	Henrik II. Henri		31. marec 1547[xxxvi] – 10. julij 1559	Sin Franca I. Avgusta 1536 imenovan za dofena Francije.	* 31. marec 1519, † 10. julij 1559 Med njegovo vladavino so se končale italijanske vojne. Umrl potem ko je bil po nesreči zaboden na viteškem turnirju.[68]
	Franc II. François		10. julij 1559[xxxvii] – 5. december 1560	Sin Henrika II.	* 20. januar 1544, † 5. december 1560 Od 24. aprila 1558 kralj soprog Škotske. Šibak bolehen fant, ki je bil do prerane smrti por regentstvom hiše Guise.[69]
	Karel IX.		5. december 1560[xxxviii] – 30. maj 1574	Mlajši brat Franca II.	* 27. junij 1550, † 30. maj 1574 Do leta 1563 vladal pod regentstvom svoje matere Katarine Medičejske in do svoje smrti ostal pod njenim vplivom. Med njegovo vladavino so se leta 1562 začele verske vojne. Najbolj znan je po pokolu v Vassyju.[70]
	Henrik III. Henri		* 30. maj 1574[xxxix] – 2. avgust 1589	Mlajši brat Franca II. in Karla IX. V sorodu s češkimi in poljskimi monarhi.	* 19. september 1551, † 2. avgust 1589 Sprva vladar poljsko-litovske Republike obeh narodov.[q] Vladal je med uničujočimi francoskimi vojnami, ki so nazadnje privedle do njegovega umora.[74]

Glavni članek: Bourboni.

Linija Valois je bila ob smrti Henrika II. videti močna, saj je zapustil štiri moške dediče. Njegov prvi sin, Franc II., je umrl že mladoleten, drugi sin, Karel IX., pa ni imel zakonitih sinov, ki bi lahko podedovali prestol. Po prezgodnji smrti njegovega četrtega sina Herkula Franca in atentatu na njegovega tretjega sina, Henrika III., je dinastija ostala brez moških potomcev. Francija je bila pahnjena v nasledstveno krizo, v kateri naj bi prestol podedoval eden od daljnih sorodnikov. Najboljši kandidat je bil navarski kralj Henrik III., ki je bil protestant in zato nesprejemljiv za večino francoskega plemstva.

Henrik III. se je po zmagi v številnih bitkah v obrambo svoje zahteve po prestolu spreobrnil v katolištvo in bil okronan za francoskega kralja Henrika IV., ustanovitelje hiše Bourbon. Prestola Navare in Francije sta bila ponovno združena pod enim monarhom, saj sta se zaradi različnih zakonov o dedovanju med stoletno vojno ločila. Burbonska hiša je bila med francosko revolucijo strmoglavljena in nadomeščena s kratkotrajno republiko.

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Karel X. (kandidat)		2. avgust 1589 – 9. maj 1590	Pravnuk Ludvika IX. Za kralja ga je razglasila francoska Katoliška liga kot nasprotnika Henrika III. Navarskega.	* 22. december 1523, † 9. maj 1590 Henrik III. ga je 23. decembra 1588 aretiral in ga skozi celo kardinalovo "vladavino" obdržal v ujetništvu. Umrl naravne smrti.[75]
	Henrik IV. Henri		2. avugust 1589[xl] – 14. maj 1610	10. generacija potomcev Ludvika IX. Nečak kardinala Karla in v prvem zakonu zet Henrika II. Za kralja razglašen ob smrtni postelji Henrika III.	* 13. december 1553, † 14. maj 1610 Od 10. junija 1572 kralj Spodnje Navare kot Henrik III. 14. maja 1610 ga je v Parizu ubil katoliški verski fanatik François Ravaillac.[76]
	Ludvik XIII. Ljubljeni		14. maj 1610[xli] – 14. maj 1643	Sin Henrika IV.	* 27. september 1601, † 14. maj 1643 Zadnji kralj Spodnje Navare (kot Ludvik I.).[r] Umrl naravne smrti.[77]
	Ludvik XIV Veliki, sončni kralj		14. maj 1643[xlii] – 1. september 1715	Sin Ludvika XIII.	* 5. september 1638, † 1. september 1715 Do leta 1651 vladal pod regentstvom svoje matere Ane Avstrijske. Bil je najdlje vladajoči francoski monarh.[78]
	Ludvik XV. Ljubljeni		1. september 1715[xliii] – 10. maj 1774	Pravnuk Ludvika XIV.	* 15. februar 1710, † 10. maj 1774 Do leta 1723 vladal pod regentstvom Filipa II. Burbonsko-Orléanskega.[79]
	Ludvik XVI.		10. maj 1774[xliv] – 21. september 1792[s]	Vnuk Ludvika XV.	* 23. avgust 1754, † 21. januar 1793 Po letu 1789 je bil prisiljen ustanoviti Ustavni kabinet. Po razglasitvi Francoske prve republike odstavljen in nato javno usmrčen.[80]
	Ludvik XVII. (pretendent)		21. januar 1793 – 8. junij 1795	Sin Ludvika XVI., imenovan za dofena 4. junija 1789	* 27. marec 1785, † 8. junij 1795 Med vstajo 10. avgusta 1792 so ga revolucionarne sile 13. avugusta 1792 aretirale. V uhetništvu je ostal celo svojo vladavino.[81]

Obdobje, znano kot dolgo devetnajsto stoletje, je bilo burno obdobje francoske zgodovine. Na splošno velja, da se je začelo s francosko revolucijo, ki je odstavila in nato usmrtila kralja Ludvika XVI. Rojalisti so za vladarja Francije še naprej priznavali njegovega sina Ludvika XVII. Revolucionarji so kraljeviča aretirali in je v ujetništvu umrl, na da bi kdaj vladal. Republikanska vlada je šla skozi več sprememb v obliki in ustavi, dokler ni bila Francija po vzponu prvega konzula Napoleona Bonaparteja razglašena za imperij. Napoleon je bil razglašen za cesarja Napoleona I. in bil po vojaških porazih med napoleonovimi vojnami dvakrat strmoglavljen.

Napoleonskemu obdobju sta sledili dve različni kraljevi vladi: bourbonska restavracija, v kateri sta zaporedoma vladala mlajša brata Ludvika XVI., in julijska monarhija, v kateri je vladal Ludvik Filip I., daljni bratranec obeh kraljev, ki je trdil, da je potomec Ludvika XIII. Francoska revolucija leta 1848 je ponovno končala monarhijo in vzpostavila kratko Drugo republiko, ki je trajala štiri leta, preden se je njen predsednik razglasil za cesarja Napoleona III. Slednji je bil odstavljen in ga je zamenjala ga je Tretja republika, s katero se je za vedno končala monarhična vladavina v Franciji.

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	podrobnosti
	Napoleon I		18. maj 1804[xlv] – 2. april 1814[t]	Prvi konzul Francoske republike po državnem udaru 19. novembra 1799; samooklicani francoski cesar.	* 15. avgust 1769, † 5. maj 1821 Napoleon je v nizu napoleonskih vojn osvojil veliko držav. Bil eden od največjih vojaških poveljnikov vseh časov. Po nizu porazov je bil v odsotnosti odstavljen in izgnan na otok Elba.[83]
	Napoleon II. (kandidat)		4. – 6. april 1814	Sin Napoleona I.	* 20. marec 1811, † 22. julij 1832 Imenovan po želji Napoleona I. in nikoli priznan niti od koalicije niti v senatu.

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	podrobnosti
	Ludvik XVIII. Željeni		3. maj 1814[xlvi] – 20. marec rch 1815 (prvič)	Mlajši brat Ludvika XVI., razglašen za kralja junija 1795. Dinastija je bila restavrirana s pomočjo drugih evropskih vladarskih hiš, ki so odstavile Napoleona I.	* 17. november 1755, † 16. september 1824 Pobegnil iz Francije 21. junija 1791 in ponovno marca 1815 po Napoleonovi vrnitvi.[84]

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	podrobnosti
	Napoleon I.		20. marec – 22. junij 1815	Vrnjen na prestol po pobegu z Elbe s pomočjo francoske vojske.	* 15. avgust 1769, † 5. maj 1821 Po porazu v bitki pro Waterlooju odstopil v korist svojega sina. Izgnan na otok Sveta Helena, kjer je umrl zaradi bolezni želodca.[83]
	Napoleon II. (kandidat)		22. junij – 7. julij 1815	Sin Napoleona I.	* 20. marec 1811, † 22. julij 1832 Koalicija ga ni priznala za kralja. Celo "vladavino" je skupaj s svojo materjo Marijo Luizo preživel skrit v Avstriji, kjer je nekaj ​​let kasneje umrl zaradi tuberkuloze.[85][86]

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Ludvik Željeni		8. julij 1815 – 16. september 1824	Mlajši brat Ludvika XVI. Vrnjen na prestol.	* 17. november 1755, † 16. september 1824 Poskušal vladati v ustavni monarhiji. Zadnji francoski monarh, ki je umrl med svojim vladanjem.[84]
	Karel X.		16. september 1824[xlvii]– 2. avgust 1830	Mlajši brat Ludvika XVI. in Ludvika XVIII.	* 9. oktober 1757, † 6 november 1836 Voditelj ultra rojalistov. Poskušal vrniti stari režim. Po julijski revoluciji odstopil v korist svojega vnuka Henrika.[87]
	Ludvik XIX. (?) (kandidat)		2. avgust 1830	Sin Karla X.	* 6. avgust 1775, † 3. junij 1844 Kraljeval samo dvajset minut. [u][90]
	Henrik V. (kandidat)		2.–9. avgust 1830	Vnuk Karla X.	* 29. september 1820, † 24. avgust 1883 Zadnji pretendent za francoski prestol. Umrl v izgnanstvu nekaj let kasneje.[91]

Restavracija Bourbonov se je končala z julijsko revolucijo leta 1830, ki je odstavila Karla X. in ga nadomestila z Ludvikom Filipom I., kraljevim daljnim sorodnikom z bolj liberalno politiko. Sin Karla X. Ludvik je šele po dvajsetminutnem prepiru z očetom podpisal listino, s katero se odpoveduje svoji pravici do prestola. Ker ni bil nikoli okronan, je sporen kot pravi francoski kralj. Nekateri so za kralja šteli tudi Henrika V., vendar novi režim ni priznal njegovih zahtev in ni nikoli vladal.

Karel X. je imenoval Ludvika Filipa za generalnega poročnika kraljestva, regenta mladega Henrika V., in želel, da bi ga vnuk nasledil v Poslanski zbornici, takratnemu spodnjemu domu francoskega parlamenta, francoskemu ekvivalentu takratnega spodnjega doma britanskega parlamenta. Ludvik Filip imenovanja ni sprejel, da bi povečal svoje možnosti za vzpon na prestol. Posledično in ker so se francoski parlamentarci zavedali njegove liberalne politike in njegove priljubljenosti med francoskim prebivalstvom, so za novega francoskega kralja razglasili Ludvika Filipa in s tem izpodrinili višjo vejo Burbonske hiše.

Portret	Ime	Grb	Vladanje	Nasledstvo	Podrobnosti
	Ludvik Filip I. "meščanski kralj"		9. avgust 1830[xlviii]– 24. februar 1848	Šesta generacija potomcev Ludvika XIII. in daljni sorodnik Karla X. Za kralja ga je razglasila francoska Poslanska zbornica po odstopu Karla X. med julijsko revolucijo.	* 6. oktober 1773, † 26. avgust 1850 Naslavljal se je s "kralj Francozov". Po uradni razglasitvi Druge francoske republike je bil formalno odstavljen. Odstopil v korist svojega vnuka.[92]
	Ludvik Filip II. (kandidat)		24.–26. februar 1848	Vnuk Ludvika Filipa I.	* 24. avgust 1838, † 8. september 1894 Za svojega naslednika ga je izbral Ludvik Filip I., vendar ga parlament ni potrdil in namesto tega razglasil Drugo francosko republiko. Kasneje je ponovno kandidiral za prestol.[93]

• Louis Napoleon Bonaparte, predsednik republike (1848-1852)

• Napoleon III., cesar (1852-1870)

Kronologija se nadaljuje kot seznam francoskih predsednikov.