Pomišljaj

Enodelni pomišljaj je po navadi nestično ločilo.

Skladenjsko se z enodelnim pomišljajem:^{[1]:44–45[2]:38–40}

• nadomešča vejice, če želimo kaj izrazito poudariti: Ločila: pika – vejica – podpičje – vprašaj ...;
• zaznamuje zvezo osebka in povedka ob izpuščeni glagolski obliki, zlasti v naslovih: Mladost – norost;
• vpeljuje poudarjeno pristavčno pojasnilo že zapisane besede ali besedne zveze, namesto pristavčne vejice: Le eno je potrebno – delo;
• zaznamuje nedorečeno misel, zamolk (Takoj tiho, če ne –!). Takih pomišljajev je lahko več: (Vse besede so odveč – –). Namesto pomišljaja se lahko pri zamolku rabi tripičje: Bratu bi povedala, pa ...;
• izrazimo spremembo skladenjskega naklona v isti povedi: Včeraj je prišel mimo – kaj misliš kdo? — Pavel – s tabo je konec!;
• uvaja dobesedni navedek premega govora namesto narekovajev, vendar le na začetku odstavka, kadar pred njim ni spremnega stavka:

– Kje si bil? vpraša oče. V šoli?

Sin odgovori: V mestu, in hoče oditi.
– Zakaj?
–

Moral sem, odgovori sin, klicali so me.

Enodelni pomišljaj se rabi neskladenjsko zlasti v naslednjih primerih:^{[1]:44–45[3]:290}

• stično namesto predlogov od ... do (t. i. predložni pomišljaj): 10–20 °C, 100–200 €, str. 312–314, v letih 1800–1862, železniška proga Kranj–Tržič;
• stično v nesklonljivih besednih zvezah: sistem voda–etanol;
• nestično kot matematični znak za 'minus' oziroma 'manj': a – b = c, 7 – 3; pri navajanju relativnih številk, npr. temperature, se uporablja stično znak minus: −7 °C;
• nestično označimo 'proti': Olimpija – Maribor;^[2]:38–40
• nestično namesto odstavčne številke ali črke (t. i. odstavčni ali alinejski pomišljaj):

Lastna imena se delijo na:
– osebna,
– stvarna,
– zemljepisna.

• nestično med enotami besedila, ki so v kakšnem razmerju, zlasti nasprotnostnem: rumeneti – rumeniti, ne samo – ampak tudi;
• dolgi nestični pomišljaj med povedmi iz raznih besedil ali iz raznih delov istega besedila, naštetimi v istem stavku: Ti očeta do praga – sin tebe čez prag. — Ti meni luč – jaz tebi ključ.

Dvodelni pomišljaj loči vrinjeni stavek od preostalega dela povedi: S prijateljem – zakaj ne bi imel prijatelja tudi jaz – sva šla počasi po drevoru. V takih primerih pišemo pomišljaj navadno le, če ima poved več stavkov, med seboj že tako ločenih z vejico. Če je poved enostavna, ločimo vrinjeni stavek navadno kar z vejicama: Jurko, ne bodi len, je pobral kost.^[1]:44–45

• Skaza, Jože (2006). Žepni pravopis za vsakdanjo rabo. Ljubljana: Jutro. COBISS 2231643.
• Šmalc, Andrej; Müller, Jakob (2011). Slovensko tehniško izrazje. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. COBISS 260151552.