[go: up one dir, main page]
More Web Proxy on the site http://driver.im/
Wikipedija

Gladomor

umetno povzročena množična lakota v sovjetski Ukrajini v letih 1932–1933
(Preusmerjeno s strani Golodomor)

Gladomor (ukrajinsko Голодомор, Golodomor, v drugih jezikih pogosto prečrkovano tudi kot Holodomor) je bila velika, množična, s strani vodstva KPSZ in vlade SZ namenoma organizirana lakota v letih 1932–1933, ki je terjala življenja več milijonov[1] prebivalcev Ukrajinske socialistične sovjetske republike (ozemlje današnje Ukrajine razen sedmih zahodnih oblasti, ki so tačas pripadale II. republiki Poljski, Krima in južne Besarabije) ter regije Kuban v Ruski SFSR, ki je bila v tistem času še večinoma ukrajinska. Gladomor so povzročili zavestni in namenski ukrepi višjega vodstva SZ in Ukrajinske SSR na čelu s Stalinom, čigar cilj je bila zadušitev ukrajinskega narodoosvobodilnega gibanja in fizično uničenje dela prebivalcev ukrajinskega podeželja.[2]

Žrtve gladomora na ulici v Harkovu leta 1933
Zemljevid depopulacije Ukrajine in južne Rusije v letih 1929-1933
Zemljevid priznavanja Gladomora kot genocida:
  Uradno priznava kot genocid
  Uradno priznava kot iztrebljanje
  Uradno ne priznava kot genocid

Načrtna zaplemba celotnega pridelka žit in vseh drugih živilskih izdelkov s strani predstavnikov sovjetskih oblasti v letih 1932–1933 je neposredno privedla k smrti od lakote milijonov kmetov. Pri tem so v času gladomora sovjetske oblasti razpolagale z znatnimi zalogami žit in so nadaljevale njihov izvoz v velikih količinah v tujino, prepovedale in onemogočile pa so odhod stradajočih ljudi iz Ukrajine[3] in odklonile pomoč, ki so jo prizadetim nudile tuje države.[4] Čeprav so dejanja predstavnikov Stalinove vlade, ki so povzročila gladomor, po takratni sovjetski kazenski zakonodaji pomenila kaznivo dejanje umora,[5] vzroki tega množičnega zločina niso bili v SZ nikoli raziskani in nihče od odgovornih vladajočih ni bil nikoli kaznovan.[6][7]

Sovjetska vlada je več desetletij vodila politiko zanikanja gladomora, prikrivala in poneverjala dokaze ter tudi prepovedala njegovo omenjanje v javnosti.[8] Gladomor so zanikali tudi nekateri zahodni novinarji in intelektualci, politiko zanikanja in dezinformiranja pa danes nadaljuje Rusija.[9]

Triintrideset držav, vključno s Slovenijo in EU, je uradno priznalo gladomor za genocid ukrajinskega naroda.

Po raziskavi javnega mnenja iz leta 2010, je 60 % državljanov Ukrajine štelo gladomor za genocid, 25% pa se s tem ni strinjalo.[10] Ukrajinski parlament je leta 2003 poimenoval, leta 2006 pa uradno opredelil gladomor kot genocid ukrajinskega naroda. Leta 2010 je bila zaključena sodna obravnava kazenske zadeve kaznivega dejanja genocida. Sodišče je spoznalo za krive sedem najvišjih predstavnikov oblasti SZ in Ukrajinske SSR, in sicer generalnega sekretarja Centralnega komiteja KPSZ Josipa Stalina, sekretarja CK KPSZ Lazara Kaganoviča in Pavla Postiševa, vodjo Narodnega komiteja SZ Vjačeslava Molotova, generalnega sekretarja CK Komunistične stranke Ukrajine Stanislava Kosjora, drugega sekretarja CK KSU Mendelja Hatajeviča in vodjo Narodnega komiteja Ukrajinske SSR Vlasa Čebara,[11] ter na podlagi znanstvenega in izvedenskega demografskega mnenja ugotovilo, da znaša skupno število človeških žrtev gladomora 3 milijone 941 tisoč ljudi.[12]

Vzroki in priprava gladomora

uredi

Ozadje in preddogajanje

uredi

Iz dokumentov, ki jih danes poznamo (zlasti[13]) sledi, da je bil namen lakote, zavedno organizirane s strani vodstva sovjetske Rusije (od 30. decembra 1922 Sovjetska zveza) prav uničenje Ukrajincev. Lakoto so organizirali na vsem ukrajinskem etničnem ozemlju v sestavi SZ in ne samo znotraj meja Ukrajinske SSR, torej tudi v večinsko ukrajinski regiji Kuban, ki je bila priključena neposredno Ruski SFSR. Pripravljalni ukrepi in odkrito ropanje ukrajinskih kmetov s pomočjo vojske se je začelo že leta 1920, takoj potem, ko je Rdeča armada zavojevala Ukrajino.[14] Prva organizatorja in nadzornika teh dejanj sta bila Vladimir Iljič Uljanov (Lenin) in Lejba Bronštejn (Lev Trocki).

Leta 1930 je generalni sekretar Centralnega komiteja KPSZ Josip Stalin sprožil nov val kolektivizacije kmetijstva v SZ. Aprila istega leta je bil sprejet Zakon o dostavi žit, v skladu s katerim so morali kolhozi (kolektivne kmetije) državi oddajati od četrtine do tretjine pridelka žit. Medtem so zaradi velike gospodarske krize cene živil na Zahodu krepko padle. Sovjetska zveza je bila na pragu ekonomske krize, dolgoročnih posojil pa ni mogla nikjer dobiti, ker ni bila pripravljena priznati in prevzeti dolgov Ruskega imperija. Potrebne tuje valute so se odločili pridobiti s povečanjem prodaje živil, zaradi česar so nerealistično povečali načrtovane količine pridelanih žit. Kolhozom so začeli odvzemati skoraj ves pridelek, kar je kmete spodbujalo k temu, da so se odpovedali delu na njivi, in je povzročilo množično nenadzirano urbanizacijo. Za preprečevanje tega pojava so decembra leta 1932 v SZ uvedli notranje potne liste.

Zaradi tega so prehrambene razmere na ukrajinskem podeželju postajale vse težje. Zaradi odvzemov živil, pridelanih leta 1931, ki so trajali vse do pomladi 1932, je v nekaterih regijah Ukrajine prišlo do lakote, od katere je umrlo skoraj 150 tisoč kmetov. Lakota je trajala, vse dokler niso leta 1932 spravili novega pridelka.

Med tem je zaradi naraščajočega pritiska na kmete nastalo kmečko odporniško gibanje. Po podatkih Generalnega državnega tožilstva Ukrajine je samo med 20. februarjem in 2. aprilom 1930 v Ukrajini prišlo do več kot 1716 množičnih protestov, od katerih so 15 opredelili kot »široke oborožene vstaje proti sovjetski oblasti«. Protesti so potekali pod gesli Vrnite nam Petljuro!, Živela samostojna Ukrajina!, Dol s Sovjetsko zvezo!, Podredite si svobodo nekoga drugega, dol komunizem!.

Sovjetska oblast se ni vživela v Ukrajini. Vodstvo SZ je to razumelo. Na partijskih sestankih v začetku leta 1930 je vodja Komunistične stranke Ukrajine Kosjor izjavil:

Kmetje so ubrali novo taktiko. Nočejo spravljati pridelka. Želijo, da bi zrno zgnilo, da bi koščena roka lakote zadavila sovjetsko oblast. Pokazali jim bomo, kaj je to lakota. Vaša naloga je pokončati kulaško sabotažo pridelave. Žito morate odvzeti vse do zadnjega zrna, kolikor ga imajo shranjenega v jamah. Moramo jih prisiliti, da odprejo svoje jame.

To je razumel tudi Stalin. V pismu Kaganoviču z 11. avgusta 1932 je napisal:

Če se ne bomo lotili reševanja položaja v Ukrajini sedaj, lahko Ukrajino izgubimo… Zastaviti si [moramo] cilj, da bi Ukrajino v najkrajšem možnem roku preobrnili v pravo trdnjavo SZ, v zares zgledno republiko. Denarja za to [nam] ne bi smelo biti žal.

Tako si je sovjetsko vodstvo zastavilo dva cilja. Prvič, nagnati kmete v kolhoze in povečati pridelke, in drugič, zadušiti razredno in nacionalno odporniško gibanje, ki je zaradi ukrajinizacije javnega življenja v republiki dobilo nov zagon.

Kljub pričakovanjem sovjetskih oblasti kolektivizacija kmetijstva ni privedla do takojšnjega povečanja pridelkov, temveč je na podeželje pripeljala kaos, ki je prispeval k zmanjšanju količine odkupljenih žit. K temu so prispevali tudi prejšnji odvzemi žit, saj v nekaterih kolhozih niso imeli dosti zrna za setev, da bi lahko spravili dovolj veliko, z dekreti predpisano letino. Oblasti so za to obtožile kmete, češ da pridelana zrna skrivajo.

Začetek represij

uredi
 
Fotografija Alexandra Wienerbergerja iz leta 1933

Ko so se poleti 1932 zaradi novih odvzemov živil med razlaščenimi kmeti spet pojavili prvi znaki lakote, je bil 7. avgusta 1932 objavljen sklep Centralnega izvršilnega komiteja SZ »o zaščiti premoženja državnih podjetij, kolhozov in zadrug ter o krepitvi javne (socialistične) lastnine«, znan tudi pod poljudnim imenom Zakon o petih klasih. Po njem se je tatvina živil s kolhozov kaznovala s smrtjo ali z zaporom najmanj 10 let. Zakon o petih klasih je kmetom, ki so jim že prej bili odvzeli zemljo, prepovedoval tudi kakršno koli razpolaganje z živili, ki so jih sami pridelali.[15] V poldrugem letu so po tem zakonu obsodili dobrih 125 tisoč ljudi.[6]

Pregled 20 tisoč kazenskih zadev je pokazal, da je bilo med obsojenimi kar 83 % delavcev kolhozov ali kmetov-posameznikov in samo 15 % bogatih kulaških elementov, torej je bil zakon uporabljen predvsem zoper kmete, ki so bili prisiljeni za reševanje svojih otrok pred smrtjo od lakote odnesti s polja domov kilogram ali dva zrn, ki so jih sicer sami pridelali.[16]

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ V.I. Maročko, Holodomor v letih 1932-1933 v Ukrajinski SSR (Енциклопедія історії України - Enciklopedija zgodovine Ukrajine, Ukrajinska Akademija Znanosti, Kijev 2004) (v ukrajinščini)
  2. ↑ Sklep Pritožbenega sodišča v Kijevu v kazenski zadevi povzročitve genocida v Ukrajini v letih 1932-1933 (v ukrajinščini)
  3. ↑ Volodimir Vasilenko, Спроба з негідними засобами. Хто й навіщо прагне переглянути Закон «Про Голодомор 1932–1933 років в Україні» - Poskus na nedostojen način. Kdo in čemú želi revizijo Zakona o gladomoru v Ukrajini v letih 1932-1933 (v ukrajinščini)
  4. ↑ »Roman Jakelj, Тінь Голодомору над західними українцями - Senca gladomora nad zahodnimi Ukrajinci (v ukrajinščini)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2013. Pridobljeno 20. februarja 2014.
  5. ↑ »Уголовный кодекс РСФСР в редакции 1926 г. - Kazenski zakon Ruske sovjetske federativne socialistične republike iz leta 1926 (v ruščini)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. julija 2012. Pridobljeno 20. februarja 2014.
  6. ↑ 6,0 6,1 »Государство против своего народа (Черная книга коммунизма Глава 8. Великий голод) - Država proti lastnemu narodu (Črna knjiga komunizma 8. poglavje Vélika lakota) (v ruščini)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. maja 2012. Pridobljeno 20. februarja 2014.
  7. ↑ Документи з історії голоду у фондах архівосховищ України - Zgodovinski dokumenti o lakoti v zbirkah ukrajinskih arhivov (v ukrajinščini)
  8. ↑ Volodimir Vjatrovič Олександра Радченко — репресована за пам'ять (Oleksandra Radčenko - preganjanka za spomin) (v ukrajinščini)
  9. ↑ Dobczansky, Jurij (2009). »Affirmation and Denial: Holodomor-related Resources Recently Acquired by the Library of Congress«. Holodomor Studies. 1 (2 [Summer-Autumn 2009]): 155–164.
  10. ↑ 60% украинцев признают Голодомор геноцидом, - опрос – 60 % Ukrajincev meni, da je bil holodomor genocid – raziskava (v ruščini)
  11. ↑ Апеляційний суд Києва назвав організаторів Голодомору 1932–1933 рр. Історичну справедливість відновлено. – Pritožbeno sodišče v Kijevu ugotovilo organizatorje golodomora v letih 1932-1933. Zgodovinski pravici zadoščeno.
  12. ↑ »Stenogram tiskovne konference Pritožbenega sodišča v Kijevu v zvezi s sklepom o ugotovitvi krivcev za holodomor«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. marca 2016. Pridobljeno 22. februarja 2014.
  13. ↑ Volodimir Uljanič, Терор голодом і повстанська боротьба проти геноциду українців у 1921–1933 роках — Lakota kot teror in vstajniški boj zoper genocid Ukrajincev v letih 1921-1922, Kijev 2004
  14. ↑ Краткий энциклопедический словарь — Kratki enciklopedični slovar, založba Astrelj, Moskva, 2002. — stran 1136
  15. ↑ R. Kuśnierz, Ukraina w latach kolektywizacji i wielkiego głodu (1929–1932) – Ukrajina v letih kolektivizacije in velike lakote, Toruń 2005, s. 109-110 (v poljščini)
  16. ↑ Ivnickij N. A., Репрессивная политика советской власти в деревне (1928–1933 гг.) – Represivna politika sovjetskih oblasti na podeželju (v letih 1928-1933), Toronto-Moskva, 2000 (v ruščini)
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Gladomor.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gladomor&oldid=6218920«