Barve naše vsakdanje. Brez njih bi bilo življenje enolično, pusto – da, brezbarvno.[1]
Posamezne razvojne stopnje kulture imajo različen barvni izraz, tako kot imajo ljudje z določenih zemljepisnih območij in posamezniki značilna nagnjenja do nekaterih barv. Naši okusi, naša zaznavanja in pristopi do uporabe oziroma do »(ne)sprejemljivosti« določene barve, se razlikujejo v specifičnih življenjskih situacijah.[2]
Za človeka, za razliko od rastlin in živali, bi morali reči, da nima barve (rastline in živali jo imajo), pač pa da barve uporablja.[3]
Človek sebe v barvah tudi izraža: vsa umetnost vseh časov je priča tega človekovega izražanja.[4]
Če rečemo, da ima kak predmet svojo barvo, s tem seveda nikakor ne trdimo, da to barvo proizvaja, se pravi, da ima res "svojo" sevalno svetlobo, marveč le, da svetlobo določene barve pretežno odseva, odbija, reflektira ali pa "požira" absorbira, prepušča.[5]
