Zaratustrstvo

Zaratustrstvo ali zoroastrizem (tudi zoroastrianizem) je religija, ki temelji na nauku preroka Zaratustre (imenovan tudi Zoroaster). Mazdaizem je praktično sopomenka za zaratustrstvo, s poudarkom na čaščenju Boga Ahure Mazde.

Zoroastrianizem je edinstvenega pomena za zgodovino svetovnih religij, saj naj bi predstavljal temelj tako Zahodnjaških kot tudi Vzhodnjaških religij. Po mnenju Mary Boyce je imel zoroastrianizem, kot »najstarejša od izpričanih religij«, »na človeštvo verjetno več neposrednega in posrednega vpliva kot katerakoli druga religija«.^[1]

Do 7. stoletja pr. n. št. se je njegov nauk razširil po iranski visoki planoti, in ko je Kir Veliki v 6. stoletju pr. n. št. ustanovil perzijski imperij, je postala uradna državna vera. V 3. stoletju so Sasanidi z jugozahoda zavrgli Parte s severa in ustanovili sijajno dinastijo: da se jim je posrečil udar in se je uveljavil njihov imperij, so se oprli na svečeništvo, tako da so o verstvu in državi govorili kot o »dvojčkih, rojenih iz ene maternice, ki ju nič ne sme ločiti«. Zaradi premoči svečeništva je nastala nova razlaga, zuruvan, ki je obveljala za pravoverno, tako da tisti, ki se ni držal vere, ni veljal samo za krivoverca, ampak tudi za izdajalca - to pa je bilo v nasprotju s tradicionalnim naukom o svobodni volji in je zbujalo dvom o bistveni dobroti tega sveta. Zgodovina zaratustrstva kot državne vere se je končala z muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. Zaradi vse večjega pritiska so se zaratustrovci umikali iz mest in se končno zatekli v Indijo. Njihovo preganjanje v današnjem Iranu se je nadaljevalo pod dinastijo Kadžarov (1796-1925), vendar so verniki ohrani zaratustrstvo še naprej. Ko je šah Mohamed Reza Pahlavi leta 1925 odstavil zadnjega izmed Kadžarov, je versko preganjanje prenehalo, saj so imeli te vernike za staro iransko plemstvo. Ko so šaha muslimanski gorečneži vrgli s prestola, se je veliko zaratustrovcev pridružilo izseljencem v Indiji.

Datuma Zaratustrovega (starogrško Zoroastros) rojstva in smrti nista zanesljivo znana, najvejetneje pa je živel okoli leta 1200 pr. n. št., in sicer v današnjem severozahodnem Iranu. Njegov nauk je ohranjen predvsem v molitvi ter 17 hvalnicah (himnah), imenovanih gathe, te pa so v Jasni, delu svetih spisov pod skupnim imenom Avesta. Bil je dejaven svečenik, njegove hvalnice so napisane v težkem jeziku, zato se razlage njegovega nauka (pri katerem najdemo povezavo s hindujsko Rigvedo) močno razlikujejo. Verjel je, da ga je Bog Ahura Mazda osebno učil z nizom prividov, s katerimi mu je pokazal, kakšno je njegovo poslanstvo.

Temeljna značilnost Zaratustrovega nauka je verjetno močan poudarek na osebni odgovornosti. Vsi moški in ženske imajo enake dolžnosti in so tako osebno odgovorni pri izbiranju med dobrim in zlim. Obstajata namreč nasprotujoči si sili: Ahura Mazda, Dobri stvarni ali preprosto Bog, ki je stvarnik življenja in dobrote in prebiva v »višavah v popolni dobroti in svetlobi«, ter zli in uničevalni Angra Mainju, Uničevalni duh ali kar Zlodej, ki prebiva »spodaj v temi brezna«. Zaratustrstvo je tako izrazito dualistična religija.^[2]

Zaratustrov nauk je v bistvu optimističen, ker se ni težko odločiti za to, kar je dobro. O sami Zaratustri pravijo, da je bil edini novorojenček, ki ob rojstvu ni jokal, ampak se je smejal.

Na začetku je bil boj med Bogom in Zlodejem neizogiben, zato je Bog za pomoč v boju ustvaril najprej nešteta nebesna bitja, med katerimi so bili najodličnejši Dobrotljivi nesmrtniki, nato pa je ustvaril nebesni in tvarni svet. Ko je Zlodej ugledal stvarstvo Boga, ga je poskušal uničiti, pri čemer ga je obremenil z bedo, trpljenjem, boleznijo in smrtjo. Nobena od teh tegob torej ni bil sestavni del božjega načrta in kar je najpomembnejše, Zlodej ni padli angel, kot je pri krščanstvu Lucifer, saj bi končna krivda za zlo pripadala Bogu, kar pa nikakor ne sovpada s temeljnim pojmovanjem le-tega.

Zlodej je oskrunil vsaki del stvarstva: okroglo in plosko zemljo je stresel, zaradi česar so nastale doline in gore, sonce je odrinil iz najboljšega opoldanskega položaja, ogenj je prizadel z dimom, prvotnega bika in moža pa je zaznamoval z boleznijo in smrtjo. Kljub temu pa sta umirajoča izbrizgala seme, pri čemer so iz bikovega semena zrasla goveda, iz moževega pa rastlina, njeni listi pa so nato zrasli, se razdelili in izoblikovali prva človeka.

Ko je Zlodej spoznal, da je ostal ujet v svetu, se je boj med dobrim in zlim nadaljeval na samem svetu. Prvih 3.000 let sta bili sili v obdobju mešanice po moči izravnani. Po tem se je rodil prerok Zaratustra: z razodetjem religije Dobrega (tj. zaratustrskega nauka) je bil poraz Zlodeja zagotovljen. Poraz ne bo nenaden in neopazen, temveč bo potrebno nadaljnjih 3.000 let boja. Vsakih tisoč let se bo rodil eden od treh odrešenikov, ki bo uničil en del zlega stvarstva, tretji odrešenik pa bo poleg tega obudil mrtve in jih popeljal k poslednji sodbi. V poslednji bitki bodo demonske sile premagane, raztaljena kovina pa bo zalila pekel. S tem bo Zlodej za vekomaj izgubil moč, zlo pa bo iztrebljeno. Pomembno je poudariti, da pri zaratustrstvu ne obstaja konec sveta, temveč obnovitev stvarjenja, ko se bosta združila nebo, tj. duhovni svet, in zemlja, tj. tvarni svet (oz. ko se bo nebo spustilo k mesecu, zemlja pa se bo dvignila k mesecu), in skupaj razvila, kar je najboljšega od obeh svetov.

Dobrotljivi nesmrtniki (Amesha spenta), Blaženi svetniki ali kar dobri duhovi so najodličnejša nebesna bitja, ki jih je Bog ustvaril v boju proti zlu. Sam koncept dobrih duhovov je podoben nadangelom pri krščanstvu, vendar gre v tem primeru za abstraktno razsežnost, kar ponazarjajo njihova imena. V stari avestijščini so to po vrstnem redu: Vohu Manah (dobri razum), Asha Vahistha (pravičnost), Spenta Armaiti (predanost), Kshathra Vairya (gospostvo), Haurvatat (popolnost) in Ameretat (nesmrtnost). Vsak izmed dobrih duhovov je tudi predstavnik in varuh ene izmed sedmih stvaritev Boga, in sicer neba, vode, zemlje, rastlin, živali, ljudi in ognja.

Podobno je tudi Zlodej ustvaril demone, demonske ali zle duhove (deve), prav tako pa predstavljajo abstraktne razsežnosti, ki so nasprotje dobrih duhovov. To so po vrsti: Aka Manah (zlobni razum), Indar (laž), Naonhaithya/Naonghaithya (pohlep), Saurva (nasilje), Taurvi (uničenje) in Zauri (smrtnost).^[3]

Vsak posameznik ima svojega duha varuha, Fravašija, ki popelje dušo v tvarni svet, v boj proti zlu.^[1] Vsakega posameznika tudi čakata dve sodbi. Prva sodba zajema duhovno naravo (saj telo ostane na zemlji) in nastopi četrti dan po smrti, pri čemer ga vest v podobi dekleta (daena) vodi na most sodbe ali Ločevalec (Činvat). Če prevladujejo dobra dela, ga vest popelje čez most v nebesa, če pa prevladujejo zla dela, pa ga vest popelje na most, s katerega omahne v pekel (hišo laži, mučilišče), ne glede na družbeni položaj. Pekel ni večen, saj ima kazen poboljševalni namen. Kazen je usklajena z zločinom, kar pomeni, da bo npr. vladar, ki je mučil in stradal svoje ljudstvo, v peklu prav tako mučen in stradan.

Druga in hkrati tudi poslednja sodba nastopi (bo nastopila) po vstajenju, kjer se bodo vsi ljudje, tako iz nebes kot tudi iz pekla, zopet vrnili, vendar tokrat s telesom. V skladu s sodbo bodo zopet nekateri nagrajeni, drugi pa bodo povrženi poboljševanju. Zadnja preizkušnja bo prečkanje t. i. reke staljene kovine, preden bodo v popolnosti prebivali pri Bogu.

Glavna dolžnost vsakega vernika je, da poskuša odsevati dobri ustvarjalni duh Boga in zavračati pot zla, pri tem pa mora ohranjati v ravnovesju svojo duhovno in tvarno stran narave, v splošnem torej neko umerjenost v svojem življenju.

Poroka velja za krepostno dejanje in je priporočena vsem vernikom, tudi duhovnikom, predvsem pa mora temeljiti na resnici, ki koristi obema zakoncema.^[4] Moški se naj tako poroči in ima potomce, naravno okolje pa naj preobraža s poljedelstvom. Kdor torej ostane neporočen, opušča svojo dolžnost, po drugi strani pa ne sme zlorabiti poroke s pohoto. Menih je prav tako grešnik kot pohotnež, kar je v nasprotju s celibatom v rimokatolicizmu. Poročna zveza velja za pogodbo in zakrament, ki združi dvojico v tvarnem in duhovnem svetu. Poročni blagoslov pojeta dva duhovnika, ki prosita Boga, naj podeli zakoncema potomce in priložnosti za razvijanje prijateljskih vezi. Po koncu blagoslova si nevesta in ženin izmenjata prstana.

Pomembno dejstvo je tudi zagotavljanje čistosti, saj umazanija velja za pojav zla. Tako npr. zaratustrovec ne bo pil ali jedel iz nepomitega kozarca ali posode, poleg tega pa nečistost zajema tudi krvaveče rane in menstruacijo, zato nobeden takšen vernik ne sme obiskati svetišča, se dotakniti molitvenika in podobno. Pomembna elementa za zagotavljanje čistosti sta voda (apo, aban) in ogenj (atar, adar), zadnja prvobitna elementa, ki ju je Bog ustvaril.

Ker je smrt in razpadanje v tvarnem svetu povezano z zlom, je dolžnost vernikov, da se izogibajo stiku z vsako stvarjo, ki bi lahko pomagala zlu. Trupla torej veljajo za kraj, kjer je Angra Mainju močno navzoč, tako da jih ni mogoče pokopati v zemlji ali na morju, pa tudi sežgati jih ni mogoče, ker so dobre stvaritve. Zato jih izpostavijo mrhovinarjem, v ta namen imajo postavljen posebne stolpe dakhme, pogosto imenovanih kot »stolpi tišine«. Čez čas poklicni nosači trupel pospravijo ostanke v okroglo jamo sredi stolpa. Kjer stolpi niso na voljo oz. niso dostopni, so dovoljene tudi druge oblike odstranjevanja trupel. Živi verniki varujejo duše bližnjih s pomočjo obredov, in sicer v prvem letu po smrti vsak mesec, potem pa samo ob koncu leta z vsakodnevnimi obredi, ki trajajo 10 dni. Slednje naj bi se ponavljalo od 20 do 30 let.

Ker je svet božja stvaritev, je pri zaratustrovcih občutljivost za naravo prisotna več tisoč let, kar lahko praktično pojmujemo kot ekološko ozaveščenost. V ta namen verniki nikoli ne sodelujejo pri neodgovornem uničevanju naravnega okolja, prav tako pa ne smejo dovoljevati presežka ali pomanjkanja, ki ga pripisujejo zlemu duhu.

Avesta je sveta knjiga, napisana v avestijščini, v kateri besedila uzakonjajo, razvijajo in načrtno urejajo sporočeni nauk Zaratustre. Za opogumljanje, navdihovanje in poučevanje vernikov so zaratustrovci v 10. stoletju sicer napisali veliko besedil v bolj sodobnem jeziku, imenovanem pahlavijščina ali srednja perzijščina.

Avesta je razdeljena na pet glavnih delov, in sicer:

• Yasna, ki obsega glavne dele bogoslužja, med drugim tudi 17 hvalnic (gathe);
• Visparad, ki predstavlja dopolnilo Yasni;
• Yasht, ki obsega himne v čast božanstvu;
• Vendidad, ki opisuje različne zlobne duhove in nasvete za izogibanje;
• manjša besedila in molitve, in sicer pet nyaishes (čaščenje), siroze (»trideset dni«) in afringans (blagoslovi).

Nekateri deli so zbrani v Khorda Avesta, tj. manjši Avesti, za dnevno uporabo.

Ogenj kot eden od prvobitnih elementov je v ospredju obredov in čaščenja že od samega začetka, kar izvira še iz religije Indoirancev. Svetišče je v zaratustrstvo uvedel ahajmedinski vladar Artakserks II., pri tem pa se je verjetno zgledoval po Babiloncih. Namesto kipcev so v središče svetih zgradb postavljali božansko »podobo« ognja, ki torej simbolizira »večno svetlobo« Boga. Molilnica je zelo preprosta, gola in neokrašena, da se pozornost nameni samo ognju. Na eni strani molilnice je nasvetejši prostor, ločen z dvostropnim zidom, v katerem gori ogenj v veliki posodi, visoki do 2 m. Verniki se približajo vratom, ki vodijo v ta prostor, se dotaknejo tal s čelom, odložijo v dar kos lesa in vzamejo ščepec pepela iz zajemalke. Nato vstanejo in molijo vsak zase; skupinsko čaščenje namreč ne obstaja.^[5]

Glavni obred prehoda je navdjote, tj. sprejem otroka, starega od 7 do 9 let, v zaratustrsko vero, ki ga opravi posvečeni duhovnik. Otrok dobi belo bombažno spodnjo srajco (sudreh) in iz jagnječje volne spleteno cevasto vrvico (kusti), ki si jo trikrat ovije okrog pasu. Ta simbola dajeta posamezniku samobitnost in nekaj duhovnega varstva v tvarnem svetu.^[6]

Povečevanje religiozne čistosti obsega tri stopnje. Prva je razvezovanje in vnovično zavezovanje svete vrvice petkrat na dan ob pravi molitvi. Naslednja stopnja je nahn, ki ga vernik opravi pred posvetitvenim obredom, pred poroko, 40 dni po porodu in ob dotiku trupla po neposrednih navodilih duhovnika. Obred obsega žvečenje treh granatovčevih listov, trikratno izlitje svetega ptinega daru (nirang) in nazadnje očiščevalno kopel. Najvišja stopnja je barenshum pri posvetitvi vernika v duhovnika, ki poteka na dvorišču svetišča ognja devet dni in noči pod vodstvom dveh duhovnikov, ki imata visoko stopnjo obredne čistosti.^[6]

Zaratustrovci so strpni do drugih ver, ker je treba soditi po delih, ne pa po verovanju. Zato je ta nauk vplival na druga verstva, nenazadnje tako na judovstvo, kot tudi na krščanstvo. Zaratustrstvu predstavlja religija Indoirancev približno takšen temelj, kot ga staro izraelsko verstvo predstavlja krščanstvu. Indoiranci so bili nomadi, zato niso gradili svetišč in izdelovali kipcev: svetišče je predstavljal nebesni obok, navadni domači ogenj pa je bil žarišče za obredne daritve, pomembni pa so bili tudi veter, neurje, sonce in dež. Bogove so si predstavljali kot sile, ki obdajajo človeštvo, in ne v človeški podobi.^[7]

• Zaratustra
• Perzija

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Zaratustrstvo.

• UNESCO Parsi Zoroastrian Project