Faliskijščina

Faliskijščina
Faliskijščina
	Faliskijska vaza
Materni jezik	antična Italija
Področje	Lacij
Izumrl	okoli 150 pr.n.št
Jezikovna družina	indoevropski italski latinsko-faliskijski faliskijščina; ; ;
Pisava	faliskijska abeceda, etruščanska abeceda in latinica
Jezikovne oznake
ISO 639-3	xfa
Seznam Linguist	xfa
Glottolog	fali1291

Faliskijščina je izumrl jezik antične Italije. Skupaj z latinščino predstavlja latinsko-faliskijsko jezikovno vejo italskih jezikov. Govorilo ga je italsko železnodobno ljudstvo Faliski (lat. Falisci).

Zgodovina

Faliski so živeli so v kraju Falerii Veteres (današnja Civita Castellana), na desnem bregu Tibere, severno od Rima in Lacija, na etruščanskem ozemlju. Tesno so bili povezani z Latinci. Ko so Rimljani leta 241 pr. n. št. zavzeli Falerii, so mesto porušili in prebivalce naselili v mestu Falerii Novi. Tam se je hitro udomačila latinščina, vendar je ohranila nekaj posebnosti, ki kažejo na vpliv etruščanskega jezika.

Napisi

Najstarejši faliskijski napisi so iz 6. stoletja pr. n. št., vendar so za razlago dokaj težavni.

Najbolj znan je napis na vinski čaši iz kraja Falerii Veteres, iz katerega je tudi očitna podobnost faliskijščine z latinščino:

faliskijsko: foied.uino.pipafo.cra.carefo
latinsko: hodie vinum bibam, cras carebo
(slovensko: danes bom pil vino, jutri ga ne bom imel več)

Sklici

Glej tudi

Viri

Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004.
Baldi, Philip. The Foundations of Latin. Berlin, New York: Mouton de Gruyter, 1999.
Leksikon Antika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.