Bosanski bor
| Bosanski bor | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| P. holdreichii H. Christ | ||||||||||||||
 Naravni življenjski prostor Pinus heldreichii
|
Bosanski bor ali Heldreichov bor, znanstveno ime Pinus holdreichii (sinonim P. leucodermis; družina Pinaceae)[2] je vrsta bora, ki izvira iz goratih območij Balkana in južne Italije.[3]
Opis
[uredi | uredi kodo]Je zimzeleno drevo, ki v višino zraste med 25 in 35 m visoko in do 2 m na debelo.
Uvrščamo ga med trde bore in podrod Pinus. Liste oz. iglice s trpežnim ovojem ima v svežnjih po dva. Dolgi so med 4,5 cm in 10 cm in debeli med 1,5 mm in 2 mm. Storži so dolgi med 5–9 cm, s tankimi, krhkimi luskami; pred zorenjem so temno modrovijolične barve, približno 16–18 mesecev po opraševanju, ko postanejo zreli, postanejo rjavi. Semena so dolga 6–7 mm in imajo krila dolžine 2–2,5 cm, razpršujejo se vetrom.
-
Deblo
-
Poganjki
-
Iglice
-
Storži
Dolgoživost
[uredi | uredi kodo]Leta 2016 so znanstveniki v Severni Grčiji datirali drevo, ki je bilo staro okrog 1075 let.[4]
Domnevno najstarejše znano živo drevo v Evropi je bilo odkrito v oddaljenem goratem območju narodnega parka Pollino v južni Italiji. Gre za Heldreichov bor, njegova ocenjena starost je 1230 let. Velik del njegovega jedra se je spremenil v prah, vendar je zaradi poganjkov še vedno živ.[2]
Pomemben primerek v gorah Pirin v Bolgariji, znan kot Bajkušev bor, je visok 24 m, debel 2,2 m, njegova starost je ocenjena na 1300 let.[5]
Terminologija
[uredi | uredi kodo]Vrsto je kot Pinus holdreichii leta 1863 prvič opisal švicarski botanik K. Hermann Christ v čast Theodorju von Heldreichu zaradi vzorcev, zbranih na gori Olimp, nato pa je bila drugič opisana leta 1864 kot P. leucodermis; avtor drugega opisa (avstrijski botanik F. Antoine, ki ga je našel na Orjenu nad Boko Kotorsko v Črni gori) ni vedel za nekoliko zgodnejšo objavo Christa. Med opisoma je moč najti nekaj morfoloških razlik (kar nekaj botanikov vodi k ohranjanju obeh kot ločenih taksonov), vendar sta ta dva primerka po sodobnih študijah isti takson. Razlike v opisih so v veliki meri posledica tega, da so bili vzorci Christovih storžev nezreli in skrčeni po sušenju, zbrani pa so bili julija, štiri mesece pred zrelostjo.
Življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]Najdemo ga v gorah Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, jugozahodne Bolgarije, Albanije, Severne Makedonije, Kosova, severne Grčije (Valia Kalda, Smolikas in Vasilica, gora Olimp in na drugih višjih gorah) in lokalno v južni Italiji (je simbol narodnega parka Pollino), raste na višini med 1500 in 2500 m. Na teh območjih predstavlja alpsko gozdno mejo.
Gojenje in uporaba
[uredi | uredi kodo]Bosanski bor je priljubljeno okrasno drevo v parkih in velikih vrtovih, saj zagotavlja zanesljivo, enakomerno, čeprav ne hitro rast na številnih rastiščih in ima zelo lepo krošnjo stožčaste oblike. Znan je tudi po okrasnih vijoličnih storžkih. Sorti Smidtii[6] in Compact Gem[7] sta prejeli nagrado Royal Horticultural Society Award of Garden Merit.[8] Odporen je do najmanj -45 °C in na močne vetrove. Mnoga drevesa še vedno gojijo pod imenom Pinus leucodermis ali Pinus holdreichii var. levkodermis .
P. holdreichii se lahko prilagodi ekstremnim okoljskim razmeram in je tudi odličen kolonizator. Odporen je proti žveplovemu dioksidu, vodikovemu fluoridu, dušikovemu dioksidu in onesnaženju z ozonom ter je poleg tega odporen proti vetru, ledu in močnemu snegu. Zaradi teh lastnosti je primeren za pogozdovanje obsežnih suhih in visokogorskih območij. Na jugu Italije ga sadijo zaradi manjše dovzetosti za škodljivce kot druge vrste borovcev.[9]
Galerija
[uredi | uredi kodo]-
Primerek na Orjenu
-
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Caković, D.; Gargano, D.; Matevski, V.; Shuka, L. (2017). »Pinus heldreichii«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2017: e.T42368A95725658. doi:10.2305/IUCN.UK.2017-2.RLTS.T42368A95725658.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
- ↑ 2,0 2,1 »Oldest European Tree Found—And It's Having a Growth Spurt«. National Geographic. 25. maj 2018. Pridobljeno 17. februarja 2022.
- ↑ Coniferous forests; Folke Andersson; 2005; p.138
- ↑ New Scientist magazine issue 27th Aug 2016 page 7
- ↑ »Байкушевата мура – най-старото иглолистно дърво в България | Географ.БГ«. 22. julij 2015.
- ↑ »RHS Plantfinder - Pinus heldreichii 'Smidtii'«. Pridobljeno 2. maja 2018.
- ↑ »RHS Plantfinder - Pinus heldreichii 'Compact Gem'«. Pridobljeno 2. maja 2018.
- ↑ »AGM Plants - Ornamental« (PDF). Royal Horticultural Society. Julij 2017. str. 78. Pridobljeno 2. maja 2018.
- ↑ Vendramin, G.; Fineschi, S.; Fady, B. (2008), Bosnian pine - Pinus heldreichii syn. Pinus leucodermis: Technical guidelines for genetic conservation and use (PDF), EUFORGEN: European Forest Genetic Resources Programme, str. 6 p, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. decembra 2016, pridobljeno 4. oktobra 2016
Viri
[uredi | uredi kodo]- Simone Morris (2017) Pini Loricati nella nebbia | ISBN 9781389798900
- Simone Morris (2018) Loricati in the fog |
- Businský, R. Beitrag zur Taxonomie und Nomenklatur von Pinus heldreichii. Zv. 79. Mitt. Deutsch. Dendrol. Ges. str. 91–106.
- Farjon, A. (2005). Pines. Drawings and Descriptions of the genus Pinus (2. izd.). Brill. ISBN 90-04-13916-8.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]Predstavnosti o temi Pinus heldreichii v Wikimedijini zbirki
- Pinus heldreichii - informacije, genetske raziskave in druge povezane informacije. European Forest Genetic Resources Programme (EUFORGEN)
