Ana Jagelo

Ana Jagelo
Martin Korber (1576): Kraljica Ana v obleki, ki jo je nosila na kronanju
Kraljica Poljske Velika kneginja Litve
Vladanje	15. december 1575 – 18. september 1587
Kronanje	1. maj 1576, Krakov
Predhodnik	Henrik Valoiški
Naslednik	Medvladje 1586–1587 Sigismund III. Poljski 1587
Rojstvo	18. oktober 1523[1] Krakov[2]
Smrt	9. september 1596({{padleft:1596|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][3][…] (72 let) Varšava[2]
Pokop	12. november 1596 Vavelska stolnica
Zakonec	Štefan Báthory
Dinastija	Jagelonci
Oče	Sigismund I. Poljski
Mati	Bona Sforza

Ana Jagelo (poljsko Anna Jagiellonka, litovsko Ona Jogailaitė) je bila od leta 1575 do 1586 kraljica Poljske in velika kneginja Litve, * 18. oktober 1523, † 12. november 1596.

Bila je hčerka poljskega kralja Sigismunda I. in njegove žene Bone Sforza. Ana je številnim ponudbam navkljub ostala samska do 52. leta. Po smrti kralja Sigismunda II. Avgusta, brata in zadnjega moškega člana dinastije Jagelo, je začela iskati kandidata za poljski prestol, ki bi nadaljevali vladavino jagelonske dinastije.

Leta 1576 je bila skupaj s takratnim zaročencem Štefanom Báthoryjem kot sovladarjem izvoljena za vladarico Republike obeh narodov. Njena poroka z Báthoryjem je bila zgolj formalna in opravljena na daleč. Báthory je bil preobremenjen z livonsko vojno, zato je Ana iz Varšave vodila državno administracijo in več gradbenih projektov. Po Báthoryjevi smrti decembra 1586 je imela priložnost, da se razglasi za samostojno vladarico, vendar tega ni storila. Na prestol je pomagala priti svojemu nečaku Sigismundu III. Vasa. Dinastija Vasa je na Poljskem vladala naslednjih osemdeset let (1587–1668).

Ana Jagelo^[5] je večino otroštva preživela v Krakovu. Njena mladost je bila precej svetovljanska. Vezla je in šivala, igrala šah in kockala, sodelovala v dobrodelnih delih in izpolnjevala svoje obveznosti kot princesa.^[5] Govorila je italijansko in latinsko.^[6]

Poroke Ane in njenih dveh sester sta oče in mati zanemarjala.^[6] Prvi resen snubec, Albert Alcibiad, mejni grof Brandenburg-Kulmbacha, se je pojavil šele po smrti očeta Sigismunda I. Starega leta 1548. Albert ni bil primeren mož, ker je bil Hohenzollern, protestant, zadolžen in razdražljiv.^[7] Poleti 1548 so se krajica Bona in njene tri neporočene hčerke po sporu s Sigismundom II. Avgustom zaradi njegove tajne poroke z Barbaro Radziwiłł preselile v Mazurijo, večinoma v Varšavo in grad Ujazdów.^[8] Tudi Sigismund II. Avgust ni posvečal nobene pozornosti porokam svojih sester. Leta 1550 se je Bona poskušala dogovoriti za poroko s Karlom Viktorjem ali Filipom, sinovoma Henrika V. Brunswick-Lüneburškega, ali z Ernestom Bavarskim.^[8] Po družinskem srečanju v Plosku se je Sigismund odločil svoje sestre poročiti kraljem Gustavom I. Švedskim, Ivanom Friderikom II. in Ivanom Viljemom Saškim in Ivanom Albertom Mecklenburškim,^[9] vendar mu je manjkalo odločnosti in doslednosti.^[8]

Januarja 1556 je kraljica Bona končno uspela poročiti najstarejšo hčerko Zofijo.^[9] Mesec kasneje je odšla v rodno Italijo in za seboj v Varšavi pustila dve neporočeni hčerki. Približno leto kasneje je Sigismund II. Avgust svoji neporočeni sestri odpeljal s seboj v Vilno, kjer sta se zbližali z njegovo tretjo ženo Katarino Avstrijsko.^[10] Čeprav je bila Anna že sredi tridesetih, je Sigismund še vedno iskal primernega ženina. Ovdoveli Ferdinand I., cesar Svetega rimskega cesarstva, se ni nameraval ponovno poročiti; njegov neporočeni sin Karel II., rojen leta 1540, je bil premlad; ruski car Ivan IV. se mu ni zdel primeren iz političnih razlogov; pomeranski knez Ivan Friderik ni želel zavezništva s Poljsko in ni želel vmešati svoje kneževine v livonsko vojno.^[11]

Erik XIV. Švedski je bil osebno bolj zainteresiran za poroko za angleško kraljico Elizabeto I., hkrati pa je poskušal skleniti zavezništvo s Poljsko, zato je za njenega ženina predlagal svojega brata, finskega kneza Ivana.^[11] Brat je predlog zavrnil, pripravljen pa je bil poročiti se z Anino mlajšo sestro Katarino. Ker ni bilo v navadi, da bi se mlajša sestra poročila pred starejšo, so poroko odložili.^[11]

Ani so predlagali še tri ženine: danski princ Magnus je nameraval postati luteranski škof, zato njegova poroka s katoliško Poljakinjo ni bila sprejemljiva; Gotthard Kettler, zadnji mojster Livonskega reda, ni bil kraljevskega porekla, njegova oblast v Livoniji pa je bila šibka; finski knez Ivan je predlagal svojega brata Magnusa, vojvodo Östergötlanda, s čimer se je Sigismund II. Avgust strinjal, ker bi s tem podvojil švedsko-poljsko zavezništvo.^[12] Na poroko v Vilni je v zadnjem trenutku prišel samo on.^[13] Poljski dvor je zahteval, da se on poroči z Ano, Ivan pa je vztrajal pri Katarini. Sigismund II. Avgust, ki je potreboval švedske vojake in denar za livonsko vojno, bi Ivanu popustil, če bi se Ana s tem strinjala. Ana je poroko odobrila, čeprav je zanjo pomenila veliko ponižanje. Katarina in Ivan sta se poročila 4. oktobra 1562.^[14]

Ker Vilna zaradi livonske vojne ni bila več varna, se je Ana preselila v kraljevi grad v Varšavi, kjer je živela približno deset let.^[14] V gradu je živela sama s približno 70 dvorjano. Čas je preživljala z molitvijo, vezenjem, šivanjem in dopisovanjem s sestrama. Veliko njenih ročnih del se je ohranilo. Brat jo je obiskal enkrat letno, ko je prišel na zasedanje parlamenta (sejm).^[14]

Čeprav je bila že v štiridesetih letih, so ženitne ponudbe še kar prihajale. Leta 1564 se ji je ponudil Reichard, grof palatin Simmern-Sponheima. Od poroke ga je odvrnila verjetno njena relativno skromna dota 32.000 poljskih rdečih zlotov.^[15] Leta 1568 ji je sestra Zofija predlagala Eberharda, najstarejšega sina württemberškega grofa Krištofa, vendar je še isto leto umrl. ^[16] Naslednje leto se ji je ponudila poroka s pomeranskim vojvodom Barnimom X. Pomeranija je za doto zahtevala osem bratovih obmejnih pokrajin, kar je bilo za Poljsko nesprejemljivo.^[17] Leta 1572 ji je Zofija predlagala pruskega vojvodo Alberta Friderika, ki ga je Sigismund II. Avgust zavrnil.^[16]

Julija 1572 je Anin brat Sigismund II. Avgust umrl in poljsko-litovski prestol je postal prazen. Njegova smrt je Anin status družbeno zapostavljene ne ravno mlade samske ženske spremenil v status dedinje dinastije Jagelo.^[18] Sigismund je premoženje dinastije Jagelo zapustil svojim trem sestram, ker poljsko plemstvo ni dovolilo, da bi kraljeve posesti nasledili zasebniki,^[18] pa je Ana dobila samo majhen del svoje dediščine. Kljub temu je bila še vedno zelo bogata.^[19] Na splošno je njeno življenje diktiralo poljsko plemstvo, ki jo je nameravalo izriniti s političnega prizorišča in ji ukazalo, da zapusti Varšavo.^[18]

Valenški škof Jaean de Monlus je poljsko-litovskim elektorjem za novega kralja predlagal Henrika Valoiškega. Elektorjem je med drugim obljubil, da se bo Henrik poročil z Ano in ohranil dinastično tradicijo.^[20] Ana je kljub temu, da so jo poskušali izrinili iz politike, leta 1573 izvedela za Henrikovo ponudbo in jo podprla.^[21] Henrik je bil z njeno podporo 11. maja 1573 izvoljen za kralja Poljske in uradno kronan 21. februarja 1574.^[22] Ob natančnem pregledu Henrikove predvolilne pogodbe so ugotovili, da v njej ni izjave, da se bo poročil z Ano Jagelo, zato je bila poroka odložena.^[21] Ko je postalo jasno, da se sploh ne namerama poročiti, je bila Ana ponovno zelo ponižana.^[19] Junija 1574 je Henrik zapustil Poljsko, da bi prevzel dolžnosti francoskega kralja. Maja 1575 je parlament Republike obeh narodov preklical Henrikov položaj poljsko-litovskega kralja.^[23]

V drugem medvladju je Ana privzela neverjeten, a politično pomemben naziv infanta (kronska princesa), ki je poudaril njen dinastični položaj.^[18] Poljska dotlej ni priznavala statusa prestolonaslednika, ker tehnično ni bila dedna, ampak volilna kraljevina. Naslavljala se je Ana, po milosti božji infanta Poljskega kraljestva (latinsko Anna Dei Gratia Infans Regni Poloniae).^[24][25][26] Želela se je poročiti in postati poljska kraljica, po prevari Francozov pa je bila veliko bolj previdna in ni javno izražala svojin namer.^[27] Do predlaganih porok z nadvojvodom Ernestom Avstrijskim, ferarskim vojvodom Alfonzom II. d'Este in Friderikom IV. Liegniškim je bila zelo zadržana.^[28] Decembra 1575 je Jan Zamovski predlagal, da bi jo izvolili za kraljico. Ker kot ženska ni mogla vladati samostojno, je za njenega moža predlagal transilvanskega kneza Štefana Báthoryja.^[28] 15. decembra 1575 sta bila Ana in Štefan Báthory v Woli pri Varšavi izvoljena za sovladarja Republike obeh narodov.^[29] Litovska delegacija na volitvah ni sodelovala in rezultatov volitev ni priznala. Litovsko plemstvo ju je bilo šele po kronanju 29. junija 1576 pripravljeno priznati za svoja vladarja.^[30]

Ana je podprla Báthoryja z denarjem za nakup orožja, poroko per procura (preko pooblaščenca) pa je zavrnila.^[31] 28. februarja 1576 je prišla v Krakov kot uradno izvoljena kraljica. Báthory se ji je pridružil 23. aprila.^[31] 1. maja sta se v stolnici na Vavelu poročila in bila kronana.^[32] Ana je bila prisiljena predati dediščino, ki jo je dobila po bratu, in v zameno dobila nekaj drugih bratovih posesti, posesti v Mazuriji, ki so bile v materini lasti, zakladnico v Tykocinu in enkratno izplačilo 60.000 zlatnikov.^[31] Dobila je tudi del prihodkov rudnika soli Wieliczka in obresti materinega posojila Filipu II. Španskemu. Posojilo ni bilo nikoli vrnjeno v celoti.^[33] Obresti bi morala deliti s sestro Katarino Jagelo, vendar jih verjetno ni.

Ana in Báthory sta živela skupaj samo nekaj tednov v letu, ko je Báthory prisostvoval na generalnemu zasedanju poljsko-litovskega parlamenta (sejm) v Varšavi. V drugem delu leta je bil zaposlen z livonsko vojno.^[34] Ana je večino časa preživljala v gradu Ujazdów v Varšavi. Po državi se je šušljalo, da se namerava Báthory ločiti in poročiti z mlajšo žensko, s katero bi lahko imel naslednika, in da ima nekaj nezakonskih otrok.^[34] Govorice so Ano še bolj ponižale, da se je celo obrnila proti Báthoryju in začela nasprotovati livonski vojni.^[33]

Umaknila se je iz politike in imela dovolj visoke dohodke, da je podprla več velikih gradenj. Zaključila je gradnjo Kraljevega gradu v Varšavi in Mostu Sigismunda Avgusta.^[31] Za zaščito novega lesenega mostu pred požarom je zgradila Mostna vrata. Dokončala je gradnjo gradu Ujazdów z velikim parkom in menažerijo, ki jo je začela njena mati.^[33] V Valelski stolnici je zgradila spomenik na grobnici brata Sigismunda II. Avgusta v Sigismundovi kapeli (1574-1575, arhitekt Santi Gucci). Kapela je leta 1584 dobila novo pozlačeno streho.^[33] Po moževi smrti decembra 1586 ni dovolila njegovega pokopa v Sigismundovi kapeli,^[35] morda zato, ker zakonca, ki sta živela ločeno, ne bi smela biti pokopana skupaj. Pokopali so ga v kapeli Blažene device Marije.^[36] Njegov spomenik je bil postavljen leta 1589.^[37] Približno takrat je Ana zgradila tudi svojo grobnico v Sigismundovi kapeli^[33] in grobnico svoje matere Bone Sforza v stolnici sv. Nikolaja v Bariju (1585-1589).^[38]

Po moževi smrti je imela Ana priložnost, da zavlada kot samostojna kraljica. Lahko bi našla tudi novega moža, vendar ga ni poskušala najti.^[39] Namesto tega se je odločila pomagati nečakinji Ani Vasa ali nečaku Sigismundu Vasa, otrokoma sestre Katarine Jagelo in Ivana III. Švedskega, priti na poljski prestol. Prvi načrt, ki ga je napravila že takrat, ko je bil mož še živ, je bila Anina poroka z enim od Štefanovih nečakov in njuna promocija na poljski prestol.^[37] Njen načrt ni dobil podpore plemstva. Sledila je promocija Sigismunda Vasa. Njegov oče Ivan III. se tem ni strinjal, a je na ženino prepričevanje popustil.^[36] Rezervni načrt je bila Anina poroka z nadvojvodo Maksimiljanom III. Avstrijskim.^[37] Dobila je ključno podporo Jan Zamoyskega ki je bil poročen z Báthoryjevo nečakinjo Grizeldo in se sam poskušal dokopati do poljskega prestola.^[40] Ana in Jan sta bila verjetno prepričana, da bosta zlahka obvladovala neizkušeno dvajsetletno kraljico.^[36]

19. avgusta 1587 je bil za kralja izvoljen Sigismund Vasa. Oktobra sta on in sestra Ana prišla na Poljsko.^[36] Po kronanju in kratki vojni za nasledstvo sta se kraljica Ana in nečakinja preselili v Varšavo, Sigismund pa je večino časa preživel v Krakovu.^[37] Kmalu je postalo jasno, da svoji teti ne bo dovolil vmešavanja v politiko. Kraljica se je po začetnem razočaranju navezala na svojega nečaka.^[37] Udeležila se je njegove poroke z Ano Avstrijsko in krstu njune prvorojenke Ane Marije.^[41] Po smrti Ivana III. Švedskega novembra 1592 je Sigismund približno leto živel na Švedskem. V tem času je za njegovo hčerko Ano Marijo skrbela Ana.^[42] Leta 1595 je postala babica bodočega poljskega kralja Vladislava Vasa.

Ana je kot zadnja Jagelonka umrla v Varšavi 9. septembra 1596.^[5]